»Nisem imel za burek, da bi se lahko v zadnji predaji boril za več kot sedmo mesto. Moji tekmeci Svendsen, Schempp, Šipulin, Fourcade, Eden in Moravec niso naredili nobene napake. Ne bi koristila niti ničla. Bi si pa marsikaj očital, če bi v kazenskem krogu videl, da kapljajo mimo, a k sreči niso. Sedmo mesto je lep dosežek,« je bil starosta slovenske biatlonske štafete Janez Marič zadovoljen, da mu je uspelo v zadnji predaji obdržati sedmo mesto.
Z udarno hitrim Klemnom Bauerjem, Jakovom Fakom v šampionski različici in hladnokrvnim novincem Rokom Tršanom je Slovenija kar tri četrtine prestižne ekipne preizkušnje držala ritem z vsemi elitnimi reprezentancami z mnogo širšim zaledjem. Po polčasu je po zaslugi zanesljivega Bauerja in izjemnega Faka celo vodila s prednostjo 25 sekund. »Užival sem. Počutil sem se kot na tekmi mešanih štafet leta 2012,« se je Jakov Fak spomnil sijočih dni marca izpred dveh let, ko je bil Ruhpolding že kraj srečnega imena z zgodovinsko bero kolajn.
Slovenija ni bila spredaj naključno. Trener Uroš Velepec se je odločil za populistično zaporedje z obema udarnima asoma v prvem planu. Da bo štafeta čim dlje na očeh 15.000-glave publike. Ob tem je tudi prisilil oba, da sta se bolje zbrala za svoj nastop, brez pogledov in pomislekov o trenutnem vrstnem redu, ki običajno prinese več taktiziranja. In če je Bauer le držal stik, je bil Fak, ki ga še vedno mučijo posledice prehlada, celo najhitrejši v smučini od vseh predaj, seveda kakor koli so sploh med seboj primerljive, ter bil pri streljanju popoln. »Vse je teklo, kot mora. Potrudil sem se maksimalno. Užival sem. Ko bodo tudi težave z zamašenim nosom mimo, bo še bolje,« tokrat Fak, kar je v iskanju perfekcije sicer dokaj redko, ni videl velikih pomanjkljivosti. Kot nalašč, da bo v soboto in nedeljo še bolj udarno nadaljeval boj za kristalni globus. Ob tem je delil komplimente mlajšemu sostanovalcu. »Rok Tršan preseneča, kako prenaša pritisk na velikih tekmah. Super dobro se znajde glede na le nekaj mesecev izkušenj. S tem je postal standardni član štafete,« je Fak kar v vlogi selektorja delil pohvale.
Čeprav je trener Velepec prav z namenom nastopa v ruhpoldinški štafeti posebej motiviral Petra Dokla, člana šestouvrščene štafete iz Sočija, se je po Tršanovem dobro opravljenem strelskem izpitu v Oberhofu pričakovano odločil za bivšega tekača iz Valburge pri Smledniku, okolja, kjer sta doma tudi prodorni tekačici Lea Einfalt in Anamarija Lampič. Da ima 22-letni Tršan dobre živce, je dokazal že med tekači v skupinskih tekih (bil je četrti na mladinskem svetovnem prvenstvu) in s 13 naslovi državnega prvaka. »Živčen sem bil le pred startom, ko sem videl, da mi bo Jakov prvi predal. Ko sem začel, je to izginilo. Med tekmo ne čutim strahospoštovanja do nikogar,« je zatrdil Rok Tršan, član logaške tekaške šole, o sledenju Nemcu Arndu Peifferju in Norvežanu Johannesu Boeju, ki ima celo najboljšo tekaško statistiko med zimskimi lovci. »Malce se mi je zataknilo le, ko sem želel pohiteti pri zadnji tarči, da bi šel z njima naprej v smučino. Hotel sem le preveč. Večkrat sem moral popravljati, a sem se z zadnjim poskusom le toliko zbral, da sem zadel,« je opisal strelsko maturo kot enega odločilnih detajlov za dosežek, ki štafeti uspe povprečno dvakrat na sezono.
Če je Bauerju uvodna predaja všečna, se je 39-letni Marič odgovornosti zadnjega moža otepal. »Četrta predaja ni zame. Če bi bil trener, sebe zagotovo ne bi postavil v to predajo, a dosti izbire tako ali tako nimam,« je bil kot vedno iskren v razmišljanju kljub ponovitvi lanskega dosežka iz Ruhpoldinga, ki je Slovenijo dvignil na deveto mesto razvrstitve pokala narodov IBU. Še več. Maričev niz uspešnega sodelovanja v štafeti šteje že 36 od 38 uvrstitev med deseterico v zadnjih 17 sezonah. V vseh predajah, desetkrat tudi v zadnji. »V smučini sem se trudil slediti najboljšim, davek pa plačal na strelišču. Tako izmučen sem bil, da mi ni uspelo zadeti. Še večji šok je bil, da sem za eno tarčo mislil, da je padla, pa ni,« je dva kazenska kroga doživljal Marič, medtem ko so Norvežani s klasično postavitvijo (z Bjoerndalnom na začetku in Emilom Heglejem Svendsenom kot možem odločitve) zadeli v polno. Hitri viking je čez zadnji klanec strl domačina Simona Schemppa in utišal poln stadion še pred Rusi.