Nizozemci smo na splošno zelo odprti, ko se pogovarjamo o evtanaziji, vendar takrat, ko je umrla moja žena, še ni bila uzakonjena. Pred kratkim sem na nizozemski televiziji gledal oddajo, ki je predstavila zgodbo staršev neozdravljivo bolnega petletnega otroka. Zdravniki so staršem povedali, da mu tumor lahko operirajo, vendar otrok nikoli več ne bo hodil, govoril, sam jedel, da bo njegovo življenje bolj vegetiranje. Vprašali so, ali je možna še ena kemoterapija. Ne, je bil odgovor, nič več. Starši so se odločili, naj bo konec tega trpljenja. Vzeli so otroka domov, ponudili so mu vse, kar so mu lahko, in bili vsak trenutek z njim, potem pa sprejeli še najtežjo odločitev, da so se ob zadnjem nežnem objemu in poljubu poslovili od njega. V oddajah prikazujejo zgodbe ljudi, ki so šli skozi vse težke trenutke odločitve, do tiste, ko je padla poslednja, za evtanazijo. Tudi pri tistem petletnem otroku so šli skozi vse trenutke odločitve, do zadnje, da otroka ne bodo več prepustili mučenju in trpljenju. To pa ne pomeni, da niso potrebni vsi previdnostni ukrepi in natančno določeni pogoji, kdaj se evtanazija lahko izvede. Nizozemska ima trdno določena pravila, da ne pride do zlorab. Da bi otroci, recimo, za svojega hudo bolnega očeta zaradi davkov ali česar koli določili, kdaj mora umreti? To se ne more zgoditi. Nedeljski dnevnik
![Dr. Gerard Drese nizozemski zobozdravnik, ki živi v Sloveniji](/i/as/2015/01/14/849772.jpg)
Dr. Gerard Drese nizozemski zobozdravnik, ki živi v Sloveniji