No, dovolil sem si prognozo, še pred izrekom o začasnem zadržanju izvajanja zaporne kazni, da mu bodo povsem ugodili, pa ne zato, ker bi bili dokazi o očitanem dejanju šibki oziroma ker bi mu okrožno, višje in vrhovno sodišče sodila politično, ampak ker so nekateri izmed ustavnih sodnikov že pred začetkom sojenja izkazovali simpatije do predsednika SDS ali ob sami prvostopenjski sodbi izrekali dvom o njej. Sodnik Zobec je, sicer nepovezano s tem, celo diskvalificiral predsednika vrhovnega sodišča Maslešo, ko ta ni še bil imenovan. In napovedujem tudi, da ko bodo končali mandat, tako kot svoj čas Jerovšek, Šturm in Jambrek, bodo Zobec, Deisinger, Mozetič in Petrič zakorakali v politiko, seveda k svojemu »varovancu«. Da bodo takrat povsem razkrili svoje politično in ideološko srce, bo že prepozno za današnje presojanje njihovih odločitev. Bom vesel, če bo prognoza napačna. Toda ni kaj, nad njimi je še danes le Bog in jim nihče nič ne more. Njihove odločitve so dokončne in ni druge izbire, kot da se jim ukloniš.

A znova vprašanje: se morda ne zavedajo, tile gospodje, da z rušenjem avtoritete in ugleda rednega sodstva rušijo obenem tudi vero v lastno institucijo, v svoje poslanstvo? Nekdo, kot podpisani, ki je vedno prisegal na sodstvo in druge prepričeval, da zaupanje v to vejo oblasti gre gojiti, sicer se nam bo slabo pisalo, ko se sedaj sooča z demontažo dolgoletnega dela rednega sodstva ob zadevi Patria, ko vidi razveljavljene tudi druge sodbe, ki so prestale vse redne poti, kot je tista zaradi davčne utaje na račun Borisa Popoviča, ker da mu ni bila dovoljena učinkovita obramba, se sprašuje, ali je res tako narobe z našimi sodniki in so edini sposobni in pošteni oni na Beethovnovi 10 ali je prej obrnjeno. 

Nisem pozabil polemike, ki sem jo vodil nekaj let, še kot župan MO Koper, z ustavnimi sodniki, ki so si prizadevali razkosati občino kljub jasnemu nasprotovanju njenih prebivalcev v slehernem njenem delu. Ob nekem zasebnem pogovoru je dr. Lovro Šturm vztrajal pri tem, da je bilo 100 in več naselij preveč za eno mestno občino. Da bi bilo do 30 zanj še nekako sprejemljivo. Spraševal sem ga, kje je bil ta kriteriji  zapisan, glede na to, da v ustavi piše le da »Območje občine obsega naselje ali več naselij, ki so povezana s skupnimi potrebami in interesi prebivalcev«. Odgovora seveda ni bilo, razen, da se že »samo po sebi to razume«, ali pa, kot me je vprašala in okarala njegova gospa, da bi moža podpirala, čemu nasprotujem malim občinam, ki da so »tako luštne«.

In tako danes vzamejo v bran pritožnika, ki očita sodišču, da mu je kršilo pravico do aktivne obrambe. Kje so merila za objektivno presojo pojma »aktivne obrambe«? 

Skratka, bilo bi dobro, da bi se sodna stroka, od prve do ustavne stopnje, usedla skupaj in dorekla te reči, pa ne zato, da bi vsi pihali v isti rog, sicer več instanc, sit in varoval ne bi potrebovali, ampak zato, da bi se sive cone, ki so danes prepuščene arbitriranju in osebnim ocenam, ki se prikradejo tudi prek političnih in ideoloških oči in ki jih je očitno več kot preveč, zmanjšale na minimum. Razumeti gre novega pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča kot dovzetnega za tak razmislek in tudi dogovor o potrebnih izboljšavah pravil, ki določajo delo slovenskega pravosodja. 

Aurelio Juri, Koper