Simbolično so dresdenske ulice po končanem dvournem zborovanju Pegide pometli njeni nasprotniki, resda v trikrat skromnejšem številu, a z mnogo močnejšim političnim zaledjem, saj v Nemčiji v samem vrhu oblasti ni politika, ki jih ne bi podpiral in spodbujal. Še vedno je odmevno novoletno sporočilo kanclerke Angele Merkel Nemcem, naj pazijo, s kom korakajo. Minuli ponedeljek jo je poslušalo 30.000 sodržavljanov v Leipzigu, 20.000 v Münchnu in 19.000 v Hannovru, kamor je Pegida iz rojstnega Dresdna skušala razširiti mitinge, a zbrala le po nekaj sto udeležencev. Poskus vcepljanja protiislamskega gibanja v širši evropski prostor se je za Pegido klavrno končal tudi v Oslu, kjer je policija na ponedeljkovem zborovanju naštela 190 ljudi. Tam seveda vedo, kako nevarna je tudi islamofobija.
Etablirana politika se je sinoči postavila tudi na čelo shoda za odprto in tolerantno Nemčijo, h kateremu so pozvali voditelji muslimanskih skupnosti v tej državi. Še bolj pompozno se je v nedeljo odzvala povabilu francoskega predsednika Francoisa Hollanda na shod solidarnosti in enotnosti po terorističnem napadu v Parizu, na katerem se je zbralo poldrugi milijon ljudi. Za razliko od Bachmannovih točk, ki so vsaka zase in skupaj povsem relevantne za resen razmislek, kaj potrebujeta Nemčija in tudi Evropa, kakšnih 60 najvišjih državnikov s stare celine in njene okolice ni zmoglo drugega, kot da ponavlja floskule o svobodi in demokraciji, medtem ko so postavljali temelje policijskim državam, ki, vse kaže, postajajo evropska domena. »Je suis la police« so po vzoru »Je suis Charlie« sporočali napisi med pariško množico, medtem ko so jo s streh budno opazovali zakrinkani specialci z ostrostrelskimi puškami.
A zbrani niso bili ne eno ne drugo. Prvo ne, ker je policijska država, recimo po vzoru Izraela, šele v nastajanju, in bodo njen del šele postali, Charlie pa sploh ne, zaradi česar se je vsaj vodilnemu delu množice glasno odrekel preživeli del ekipe satiričnega časnika. Njegov karikaturist Willem, dejansko 73-letni Nizozemec Bernard Holtrop, ki na tragično sredo ni bil v redakciji, je tako zapisal, da bi najraje vrgel v zrak vse tiste, ki se nenadoma razglašajo za Charliejeve prijatelje. Sestavil je tudi seznam nezaželenih »charliejev« od britanske kraljice do papeža, s pričakovanima Vladimirjem Putinom in nizozemskim desničarjem Geertom Wildersom nekje v sredini. Tednikov kolumnist Iegor Gran je šel še dlje, saj je dejal, da naravnost sovraži zamisel, da bi Charlie postal okrajšava za zahodne vrednote. »Charlie je bil vedno antisimbol, vselej je posmehu izpostavljal ljudi, ki so izrabljali simbole,« je robantil Gran, medtem ko je karikaturist Luz (Renald Luzier) resignirano ugotavljal, da »ni lahko, če te podpirajo tepci, kakršna je Angela Merkel«.
Preživele člane uredništva Charlieja je še posebno razjezilo, da so se pohodu pridružili politiki, ki imajo sicer težave z razumevanjem svobode, na primer izraelski premier Netanjahu in ruski zunanji minister Lavrov. Razmišljali so tudi, da bi jih v nedeljo pozdravili z velikimi, ne ravno prijaznimi karikaturami, a je zanje ob pripravi obljubljene današnje redne številke Charlieja zmanjkalo časa, je povedal Luz. Obsceno čast in prezirljiv duh tednika je tako rešil golob. Ko je Hollande pristopil k preživelim članom uredništva in sorodnikom ubitih, da jih pozdravi, je ptičji iztrebek padel na njegovo ramo. »Polepšal nam je svet,« je kasneje povedal karikaturist Jul (Julien Berjeaut). Vsi smo se poklonili predsedniku, rekoč: »Ta Hollande je neprekosljiv. Celo na tak dan nas pripravi, da umiramo od smeha.«
Lahko bi rekli, da ima tam zgoraj nekdo smisel za šalo, pardon, satiro. Tudi Mohamed, ki bo znova krasil naslovnico francoskega tednika v trimilijonski nakladi, tokrat z napisom »Jaz sem Charlie« in pripisom »Vse je odpuščeno«. Pričakovati je, da bo časnik razgrabljen – a ne tudi tako široko razumljen – kot trofeja oziroma simbol, kar, kot rečeno, ni bil in noče biti.
Razgrabljen, a nerazumljen bo zato, ker Evropa koraka, korakanje pa menda za razliko od hoje otopi razmišljanje, kar je razlog, da ga praviloma gojijo vojske in razni »srajčniki«, preden se povsem uniformirajo. Skrb zbujajoča pri tem ni Pegida s svojimi izpeljankami, ampak dejstvo, da slednja vse bolj oblikuje oprijemljivo agendo, medtem ko z etablirano politiko kontaminirana nasprotna gibanja capljajo, kot pravi Luz, za tepci, ki so jim svoboda, demokracija in solidarnost floskule, ko nas spreminjajo v čredo ovac. Te pa bodo na koncu sledile najagilnejšemu ovnu, kot že večkrat doslej.