Naj je bila »kriva« Bitka na Neretvi, ki je dobila nominacijo za oskarja, ali poplava jugoslovanskih »partizanaric« v 70. letih prejšnjega stoletja, nekaj je že moralo vplivati, da so se konec 70. let na samem vrhu SZDL (Socialistične zveze delovnega ljudstva) vprašali, zakaj Slovenci še nimamo »pravega« ali »velikega« partizanskega filma.
Resda nismo imeli bitke na Neretvi, zato pa smo imeli dražgoško, so rekli. In ne le da so na SZDL dali idejo za »doslej največji filmski in televizijski projekt v Sloveniji«, kot so imenovali Dražgoško bitko, temveč so ustanovili tudi poseben svet, ki je določil tri nosilce projekta, ki naj bi obsegal TV-nadaljevanko v osmih delih in celovečerni film: RTV Ljubljana izvajalec, Viba film izvršni producent in Kulturna skupnost Slovenije (KSS) glavni financer.
S takratnim proračunom bi lahko posneli enajst filmov
Kulturna skupnost je že aprila 1979 za ta projekt namenila 20 milijonov dinarjev, ob koncu leta pa je predračunska vrednost Dražgoške bitke znašala že 124 milijonov dinarjev: za področji založništva in gledališča, na primer, je Kulturna skupnost Slovenije na leto namenila po 55 milijonov dinarjev. Glavni scenarist je bil pisatelj Ivan Ribič (po njegovih scenarijih so nastali Dolina miru, Srečno, Kekec in Ne joči, Peter), soscenarist Dušan Jovanović, za režiserja pa je bil določen Anton Tomašič.
Dražgoško bitko so začeli snemati januarja 1980, septembra pa je Viba film objavil, da bi za nadaljevanje projekta potrebovali še dodatnih 124 milijonov dinarjev. Na skupščini Kulturne skupnosti Slovenije so ugotovili, da RTV Ljubljana še ni prispevala svojega finančnega deleža, in opozorili na visoke honorarje, ki so jih prejeli nekateri sodelavci pri Dražgoški bitki. Novembra 1980 je občinska skupščina Ljubljana Center Viba filmu naložila ukrep družbenega varstva, s katerim je bilo odstavljeno vodstvo Vibe. Naslednji mesec je predsedstvo republiške SZDL za izvršnega producenta Dražgoške bitke določilo RTV Ljubljana, ta pa je 24. decembra 1980 ugotovila, da »še vedno niso izpolnjeni temeljni pogoji za nadaljevanje projekta«, in se je zato odločila za »začasen zastoj« realizacije Dražgoške bitke.
Toda »začasen zastoj« je postal dokončen, saj ta »največji slovenski televizijski in filmski projekt« nikoli ni bil dokončan. A ni bil le »največji«, ampak tudi oziroma predvsem najdražji. Povprečna cena celovečernega igranega filma je tedaj znašala deset milijonov dinarjev, kar pomeni, da bi za tistih 110 milijonov dinarjev, kolikor so jih v pol leta potrošili za to, da iz Dražgoške bitke ni nastalo nič, lahko posneli enajst filmov. A naj je bil ta največji in najdražji slovenski televizijski in filmski projekt zavožen zaradi razsipnosti, priložnosti hitrega in dobrega zaslužka, nesposobnosti, neodgovornosti ali česar koli že, dejstvo je, da je bila Dražgoška bitka politični projekt in da je spodletela prav kot projekt s političnim krstom in mandatom.
