Svoboda premaga udobje

Letos smo praznovali 21 let podjetja. Začeti je bilo bistveno drugače kot danes. Jaz sem v podjetništvo vstopila bolj po sili razmer, nekako sem bila porinjena v to. Verjetno se za to ne bi odločila, če ne bi takrat giganti razpadali in si bil enostavno prisiljen, da začneš to pot. Po izobrazbi sem sociologinja, ampak sem šla v povsem drugo smer. Danes mladina vse dela z mnogo več poguma in mislim, da je to prednost, kot tudi to, da začnejo dosti mlajši. V podjetništvo vstopiti iz prisile in se hkrati zavedati, da gre za eksistenco tvoje družine, je tako kruto, da ne znam povedati.

Joj, kaj vse sem zmogla, ko sem odprla podjetje. Matija je bil majhen in zelo bolan, lotila sem se zame povsem novega področja, hodila sem na tečaje in izobraževanja. Delala sem na tudi na radiu… Vse sem zmogla, danes verjetno ne bi več. Bili smo nora družina, ampak je šlo. Matija velikokrat pove, da je spal pri meni v pisarni na preprogi, ampak smo preživeli. Morda je tudi to pustilo neki pečat, čeprav je ves čas govoril, da to sovraži, me spraševal, zakaj toliko delam in sem v skrbeh, in poudarjal, da bo on šel raje v službo, da bo v življenju delal tisto, kar mu je lepo. Zdaj prihaja do točke, ko vidi, da je zelo lepo delati tisto, kar rad delaš, ampak vse to spremlja tudi kup drugih stvari, ki jih moraš nujno narediti, da vse funkcionira.

Vmes je bilo nekaj ponudb in možnosti, nekaj časa sem prek podjetja tudi učila in bi lahko vstopila v redni šolski proces. Učila bi celo sociologijo, ki je bila moja ljubezen, ampak potem sem bila s podjetništvom že tako okužena, da se tej svobodi nisem hotela odpovedati. Še danes delam vsak dan 10 ur, se ponoči prebujam, ko iščem različne rešitve, ampak ne bi šla v nobeno službo več. Zaradi te svobode.

O tem me veliko sprašujejo. Zdaj imam generacijsko drugo ekipo, ki bi ji lahko prepustila posel. Dekleta so mlada in zelo sposobna, ampak še vedno je tako lepo delati. Lani sem prisegla pred vsemi, da me ob petkih ne bo v pisarno, ampak se moram zelo nadzirati, da ne hodim tja, ali pa si na skrivaj jemljem delo domov. (Smeh.)

Prerešetati sem morala kar precej ljudi, preden sem vzpostavila zdajšnjo ekipo, ki dela dobro. Kar nekaj ljudi je odšlo ali pa se je izkazalo, da se niso pripravljeni truditi. Pri nas je tako, da moramo sami izprazniti koše, počistiti za sabo, skuhati kavo, urediti kako tehnično stvar ali pa sam pripraviti bilanco… To moje dekle naredi, mlada generacija pa tega ni pripravljena delati. Včasih pride na razgovor za službo kakšen diplomirani ekonomist in ga vprašam, kam se knjižijo stroški, pa tega ne ve. Za to je kriv tudi šolski sistem, do katerega sem zato zelo kritična.

Verjetno je neki generacijski razkol vedno obstajal, ampak zdaj je še večji. Poleg tega je zdaj to območje udobja, prepričanje, da boš imel diplomo in bolje živel, zelo nevarna. Danes se ne rodiš kot klepar, vsi želijo biti magistri. Zakaj? Ni vse samo v visoki tehnologiji, mladi so lahko tudi odlični mizarji, kleparji… Tako pa imamo toliko visoko izobraženega, a povsem neuporabnega kadra.

... so dobre in uspešne. Brez ženske ne gre. (Smeh.)

Mislim, da gre za kombinacijo vsega. Naporno je biti mama, soproga in podjetnica. Mi nismo imeli vedno pospravljenega stanovanja, ampak ker imam krasnega soproga, je vskočil in zdaj denimo kuha samo on. Če se vse poklopi, mislim, da ni ovir in da so lahko vsi člani družine srečni. Nikoli nisem imela občutka, da sem slaba mama ali soproga samo zato, ker sem bila veliko v poslu.