Ob strašnem pokolu novinarjev francoskega satiričnega časopisa Charlie Hebdo je mnenje enoznačno: šlo je za napad na svobodo in za zlorabo religije. Tisto, kar ob vsej pretresenosti trenutno ostaja bolj v ozadju, je nekaj let trajajoča razprava o tem, ali ima Zahod pravico svoje pojmovanje svobode, svoje vrednote, tudi svoj sproščeni odnos do svetnih in verskih zadev vsiljevati drugim, drugačnim kulturam.
Vprašanje je še kako na mestu, še posebej, ker je zahodna kultura to počela skozi vso zgodovino in na vse načine: križarji so kot ti pariški ekstremisti pridrli na Bližnji vzhod in z mečem vbijali svoje verske ideje tamkajšnjemu prebivalstvu, kolonialisti in misijonarji so pod pretvezo civiliziranja osvajali ozemlja, bogastvo, duše in telesa »primitivcev«, zahodni neokolonialisti že desetletja pod pretvezo izvoza demokracije netijo vojne povsod, kjer so nafta, kakšna druga surovina ali geostrateški interes. Ima torej zahodna kultura pravico drugim vsiljevati svoje poglede? Ne. Tako kot ji druge ne smejo svojih. A ta pokol se je zgodil v osrčju zahoda, v mestu, kjer je bila leta 1789 napisana prva deklaracija o človekovih pravicah.
Če je zahodni vrednostni sistem le eden izmed mnogih, pa mu je vendarle treba pogledati pod kožo, pod ves nanos strahotnih zlorab, ki so jih v njegovem imenu zakrivili. Tako odrta namreč ta kultura vendarle kaže nekaj, kar je vredno ubraniti za vsako ceno. Najprej doma, ker tudi tu, v zibki, ni drugega kot neuresničen ideal, in potem je očitno, da si tega želi tudi ves preostali svet: to pa je pravica posameznika, da svobodno misli, da svobodno živi, da so zaščitene vse njegove osnovne pravice. Tako razumljen nedotakljiv posameznik, človek, je nedvomno univerzalna vrednota, ki je ne more obiti nobena svetna ali sveta oblast, vredna svojega imena. Nanjo prisegajo papež in imam, ameriški predsednik in zapornik v Guantanamu, kitajski rudar in obrezana afriška ženska. Zoper to pravico ni ugovora, ki bi lahko zadostil vsaj temeljem razuma in etike, saj gre za osnovne, obče veljavne človekove aspiracije onstran partikularnih načinov življenja, vladanja, verovanja.
V vsej revščini in bedi tega sveta se zdi pravica do svobode misli, še posebej, ker je tako grozljivo zlorabljana, skorajda luksuz. A zanjo je Sokrat dal življenje. Ker brez svobodnega mišljenja ni ne svobode, ne odgovornosti, ne pravice, ne enakosti. Ni človeka dostojnega življenja, pa naj sega bogastvo do neba.
In ta svoboda se znova oži, od sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej jo krči zahodni svet, ki jo je postuliral, s svojo plenilsko politiko uničuje lastno kulturo in neti gnev drugih. Islamski ekstremizem, ki je bil prej obroben notranji problem muslimanskih držav, je postal globalen kot rezultat nenehnega krvavega mešetarjenja zahodnih sil v muslimanskem svetu; ponovni vzpon zahodnega krščanskega ekstremizma je njegova zrcalna podoba.
Pred tridesetimi leti karikature, kakršne je objavljal Charlie Hebdo, niso dvignile obrvi komu drugemu kot kakšnemu starcu v mošeji, pa naj so bile žaljive, bedaste ali le premalo duhovite. Svet se je sekulariziral in demokratiziral, kritika je dobila splošno legitimnost in je povzročila tudi tektonske politične premike. Satira je bila v vsej zgodovini ena izmed izredno pomembnih subkulturnih oblik upora in disidentstva. Tudi socializem smo preživeli in se pri tem še smejali, je takrat zapisala Slavenka Drakulić, in mogoče je celo reči: ne bi ga preživeli, če se ne bi smejali. Če ne bi pogledali ideologom v hlače, ne bi nikoli izvedeli, kako nebogljeni so. Smeh je prevratniški, ker spodjeda avtoritete, ker razgalja kralje in bogove.
In to je temelj razsvetljenske demokracije, ni je avtoritete, ki je ne bi smeli dati pod vprašaj, pa naj gre za politiko, za religijo ali Michela Houellebecqua. Karikatura, ki je pred leti na Danskem iniciirala ta morilski pohod, pa sploh ni bila kritična do vere, ampak do fanatikov: na njej se je Mohamed le vprašal, zakaj ga častijo takšni tepci. To se je nedvomno, če je, vprašal tudi v sredo.
So šli karikaturisti čez rob? Rob karikature je vedno presežen, včasih zaradi radikalnosti, drugič zaradi obscenosti, to je njena narava. Ko ji zares uspe, in v tem je večni misterij risbe, pa v nekaj potezah pove toliko, da ostrmiš, preden se začneš valjat od smeha. Karikaturist New Yorkerja Richard Hétu je v luči debat o nespodobnosti karikatur, kot bi slutil pariško katastrofo, malo pred tem narisal prazen okvir, nad katerega je napisal: »Prosim, uživajte v tej kulturno, etično, versko in politično korektni karikaturi odgovorno. Hvala.«