Normalna/drugačna Slovenija?

I.

Iskanje alternativ in ustanavljanje novih strank (če dejansko poteka?) ne pomeni ravno, da je vse prav, in ni znamenje miru. Zdi se, da se Slovenija še naprej oddaljuje od nekdanjih idealov (»druga Švica«), tudi od razmer, ki so značilne za normalne evropske države. Slovenski državni proračun, pokojnine, socialna politika, javna uprava in storitve javnega sektorja (kultura, pravosodje, šolstvo, zdravstvo, znanost...) so postali odvisni od posojil iz tujine, njihovo odplačevanje pa je naloženo zanamcem. Namesto normalnih razmer, miru in sprave vlada negotovost. Če dobro razumem nove politične pobude, gre za to, da se negotovost neha.

Pisec teh vrstic – iz razlogov, ki jih je že večkrat razložil in objavil – nima nobenega problema s spoštovanjem zmagovalcev druge svetovne vojne, njenih veteranov in partizanov. Problem je v tem, da so nekdanji revolucionarji in njihovi nasledniki, tako imenovani svobodni sindikati, stranke, ki nadaljujejo tradicijo Dolomitske izjave in KPS..., zavozili slovensko gospodarstvo in degradirali slovensko državo. To se ni zgodilo zaradi pomanjkanja enotnosti, ampak zaradi pomanjkanja zdravega tekmovanja med »neenotnimi«. Zahteva po enotnosti pomeni širitev enotnosti tako imenovanega levega bloka oziroma njegov prevzem političnega prizorišča v celoti. Politična enotnost v skrajni konsekvenci pomeni avtoritarno in paternalistično oblast oziroma enostrankarski sistem! Slovenska pomlad (Demos) se je začela v imenu opuščanja enotnosti v prid raznolikosti in sodelovanja. To tradicijo je deloma nadaljeval Janez Drnovšek.

Gospodarska in državna kriza po letu 2008 je posledica neupoštevanja fizičnih omejitev sistema in gospodarskih zakonitosti (koncept »nacionalnega interesa«), pomanjkljivega pluralizma in nespoštovanja razlik. Tako imenovana levica je številčno, organizacijsko in finančno močna (ne pa nujno v večini), s tem pa tudi privlačna. Tako imenovana levica se reproducira in širi (SDV, ZZB, ZSSS, ZKS, SDP, ZL, SD, LDS, DeSUS, Zares, PS, ZaAB, SMC...); najvažnejše službe v državi so postale – podobno kot v Jugoslaviji – za privržence ali simpatizerje tako imenovane desnice nedosegljive (kar še posebej dokazujejo npr. vladna kadrovanja v zadnjih dneh minulega leta).

Po letu 2008 je Slovenija postala mednarodno nezanimiva. Za to je med drugimi odgovorna zunanja politika, za katero je značilna preusmeritev od Srednje Evrope na Balkan in od Zahoda k Rusiji. Krepijo se pozivi proti sporazumom o svobodni trgovini z ZDA in razumevanje za avtoritarno vladavino Putina. Gre za ideološko nestrpno, evropsko brezbrižno in nestrokovno vodenje ministrstva za zunanje zadeve (MZZ). To razkriva tudi kandidatura poraženca zadnjih volitev Danila Türka za GS OZN in (v času vlade Alenke Bratušek) nasprotovanje kandidaturi zmagovalca evropskih volitev Lojzeta Peterleta za položaj generalnega sekretarja Sveta Evrope.

Za slovenske težave je (v sorazmerju s časom, ko je vodila državo/vlado, tj. cca 15 odstotkih) odgovorna tudi tako imenovana desnica, kar je drugo ime za demokratične stranke, ki so nastale v času slovenske pomladi (SKZ-SLS, SDZ-SDSS-SDS, SKD-NSi). Sicer skopo odmerjenega časa pri vzvodih oblasti, ki ga je v začetku (1990–1992) uporabila za obrambo pred napadi iz SFRJ, za mednarodno priznanje in uveljavitev nove države, pozneje (2004–2008) ni izkoristila za prelomne spremembe ali ukrepe (privatizacija, tuja vlaganja, davčna zakonodaja, izobraževanje...). Janševa vlada je bila pri uresničevanju svojega programa v začetku zadržana, zadnje leto pa se je posvetila predvsem predsedovanju Evropski uniji, ki je bilo po vsem videzu in sodeč po rezultatu volitev 2008 enako popularno kot zadržanost pri domačih ukrepih.

Čeprav se ni mogla izogniti premišljevanju o nacionalni zgodovini in o revolucionarni preteklosti, je tako imenovana levica tako imenovani desnici pogosto očitala, da ji gre za obračunavanje in celo za maščevalnost. To je bila krivična in škodljiva obremenitev. V začetku je bila tako imenovana desnica zaradi skupnih slovenskih interesov nasproti SFRJ v dialogu s tako imenovano levico pretirano popustljiva. Nato je ta ustvarjala vtis, da tako imenovano desnico zanimajo predvsem zgodovinski in ideološki problemi. V zadnjem času se je polemika s tako imenovano levico – razumljivo, vendar skoraj izključno – osredotočila na slabosti pravosodja, ki si je v primerih, kot je zadeva Patria, z izjemo ustavnega sodišča, dopustilo politično instrumentalizacijo.

Položaj zaostrujeta prenasičenost in naveličanost volilnega telesa v zvezi s političnimi funkcionarji, strankami in politiko kot takšno. Ta položaj se razkriva v nizki volilni udeležbi, ki spodbuja nove (finančno zahtevne) analitične in propagandne prijeme, to pa daje prednost tako imenovani levici in dodatno deformira politično prizorišče. V njegovem ozadju dobiva velikansko moč birokracija, ki zagovarja in množi državne posege na vseh področjih (npr. »energetske izkaznice«, »vrednotnice« in podobni izmisleki birokratov).

Naj se govorice o novih strankah (ali pobudah) še razvnamejo ali pa potihnejo, za reševanje večine navedenih problemov, ki ga z eno besedo imenujemo normalizacija, bodo potrebni politični vzvodi.

Glede na negativne izkušnje v preteklosti bi nove pobude morale dati prednost sodelovanju in vključevanju, kar – odvisno od volilnega izida prihodnjih volitev, kadarkoli že bodo – pomeni veliko koalicijo ali povezovanje na sredini političnega prizorišča. V vsakem primeru bo treba rešitve razvrstiti v skladu s prednostnimi nalogami. Mednje – v okviru politike svobode, odgovornosti, konkurenčnosti in modernizacije – spadajo: gospodarske reforme (privatizacija, sprostitev za tuja vlaganja, reforma pokojninskega sistema in trga dela...) in vrnitev evropske zunanje politike, v katero bi poleg evergreenov (Višegrajska četverica, EU, Nato) spadal nov premislek o morebitni pridružitvi Slovenije tako imenovani evroregiji.

II.

Pri tem resno skrbijo novi programski dokumenti, ki jih v teh dneh pripravlja ministrstvo za zunanje zadeve. V njih se kot (nov) problem postavljajo tako imenovana nasledstvena vprašanja, čeprav jih je že rešila dunajska pogodba (2001), na katero je MZZ po letu 2008 očitno nekoliko pozabilo. Piscu teh vrstic se zdi škandalozna uvrstitev odnosov z ZDA na enajsto mesto med prioritetami slovenske zunanje politike oziroma MZZ.

Uravnovešeno predstavitev in opredelitev bi zahtevalo vprašanje človekovih pravic, ki jih v Sloveniji obravnavamo diskriminatorno. O nekaterih človekovih pravicah govorimo kar naprej in vsevprek, o drugih nič, o tem, da je slovenska država nastala na podlagi preloma s sistemom, ki je množično kršil človekove pravice, pa po vsem videzu seveda najrajši molčimo.

Zanimivo je, da dokumenti MZZ poudarjajo vodilno vlogo ministrstva pri usklajevanju vseh mednarodnih dejavnosti in vseh deležnikov na področju mednarodnih odnosov Republike Slovenije in o nastopanju nosilcev političnih funkcij oziroma deležnikov zunanje politike v tujini in v medijih. V razmerah poenostavljanja in centralizacije v EU si bo moralo zunanje ministrstvo primerno vlogo in položaj pač priboriti!

V novih doktrinarnih dokumentih zbujata pozornost povezovanje s »post-sovjetskim prostorom« in zavračanje »idealizma« po hladni vojni. V strateškem pogledu je sporna domneva, da je za majhne države, kot je Republika Slovenija, ena prednostnih nalog delovanje v OZN (in drugih mednarodnih in regionalnih organizacijah, ki temeljijo na načelu suverene enakosti držav in spoštovanju mednarodnega prava). OZN nikakor ni organizacija, ki bi temeljila na enakosti držav, saj imajo več pravic države, ki so zmagale v drugi svetovni vojni (pravica veta stalnih članic VS).

Po MZZ naj bi si Slovenija želela doseči povprečje razvitosti EU, za kar naj bi bila pomembna ohranitev položaja »neto prejemnice«. Naša zunanjepolitična doktrina molči o tem, da je bila Slovenija v preteklosti že blizu temu povprečju, po drugi strani pa ohranitev položaja (Slovenije kot) »neto prejemnice« ne more biti strateška usmeritev.

Strategija mora izbirati med možnostmi in poudarjati prednostne, važnejše politike. Ne morejo biti vsi odnosi prednostni oziroma vse države enako strateškega pomena. Vprašanje je, ali imata Nemčija in Francija za Slovenijo enak pomen. Vprašanje je, ali ga lahko imata ob domnevni odločitvi za srednjeevropsko usmeritev. K tej mnogo bolj spada Nemčija. S tem v zvezi se odpira vprašanje odnosov z Italijo in Avstrijo, ki nista le močni gospodarski partnerki, ampak tudi sosednji državi.

Morda je prav, če omenjamo Forum slovanskih kultur, vendar je dejanski pomen tega foruma – zaradi ponovnega (po drugi svetovni vojni že drugega) razpadanja slovanske solidarnosti – tako rekoč neobstoječ, razen če ne služi kot izhodišče za prijateljstvo z Rusijo, ki pa se v naslednjih letih (zaradi Ukrajine) ne bo moglo razvijati neobremenjeno. Pri odnosih z Rusijo manjka analiza Putinove politike. Nikakor tudi ni mogoče reči, kot pravijo v ministrstvu za zunanje zadeve, da naši odnosi z Rusijo v preteklosti niso bili sporni. Bili so katastrofalni vse do osamosvojitve.

Podoba Slovenije v svetu bo odvisna od notranjepolitične situacije in od osebnosti, ki jim bo ta podoba zaupana. Gospodarska diplomacija, o kateri se toliko govori, je samoumevna sestavina zunanje politike, vendar si MZZ po nepotrebnem nalaga odgovornost za gospodarski ne/uspeh.

Nazorska pluralnost in upoštevanje profesionalnosti pri izbiranju oziroma podpori predstavnikov v tujini (oziroma v evropski diplomatski službi) sta kardinalna problema slovenske zunanje politike in MZZ. Vrsti škandalov v preteklosti bi se lahko izognili z doslednim upoštevanjem meritokracije. Ministrstvo je potrebno generacijske prenove in ga je nujno odpreti mladim diplomatom.

V Sloveniji bi si morali razjasniti pristojnosti nacionalne zunanje politike v času, ko Evropska unija vse bolj postaja closer union in ko vse pomembne odločitve v EU sprejema evropski svet. Negativna kadrovska politika Ljubljane bo še naprej zmanjševala domet slovenskega razmišljanja o zunanji politiki.

Zunanje ministrstvo bi najbrž moralo poskrbeti za nastanek posebnega centra za strateške študije, ki bi ocenjeval razvoj mednarodnih odnosov z vidika veljavnosti vestfalskega sistema in z vidika posegov različnih revolucionarnih in drugih odrešilnih gibanj, ki se ne ozirajo na državne meje. Predvsem pa bi se moralo ukvarjati z današnjim položajem manjših držav in majhnih diplomacij. Že površen pogled na stroške in sestavo teh diplomacij pokaže, da gre v slovenskem primeru za absolutno nizke, vendar relativno visoke zneske, ki bi jih morali znati primerno razlagati in predstavljati v javnosti.