Ali je napad v Franciji dejanje osamljene ekstremistične skupine ljudi ali bi ga postavili v širši kontekst tega, kar se dogaja v francoski družbi, v Evropi in svetu?

Negativne reakcije na karikature v zadnjih letih so posledica občutka muslimanov, da Zahod vojaško, politično in ekonomsko še vedno dominira nad njihovim svetom in da ni pripravljen upoštevati njihove občutljivosti, denimo do slikanja karikatur preroka Mohameda. Glede napada samega pa mislim, da je bilo od začetka napadov Združenih držav na cilje Islamske države v Iraku in potem v Siriji popolnoma jasno, da bodo pripeljali do radikalizacije pripadnikov Islamske države ter tudi do radikalizacije vsaj dela sunitskih muslimanov v Siriji in Iraku, širše na Bližnjem vzhodu in potem v vsem svetu.

Takšno radikalizacijo razlaga koncept kulturne obrambe, ki pravi, da se v konfliktu med dvema skupinama, ki sledita različnima religijama, lahko okrepi religijska identiteta vsake od njiju, vključno z radikalnimi tendencami. Glede na to, da vodstvo Islamske države že nekaj mesecev poziva radikalizirane muslimane k napadom na cilje v državah, ki sodelujejo v vojaških operacijah, ni to, kar se je zgodilo v sredo, nič presenetljivega. Ob tem je treba dodati, da čeprav Islamska država in Al Kaida tekmujeta za naklonjenost radikaliziranih muslimanov, ameriško vodeni napadi povzročajo zbliževanje med obema organizacijama.

Nekatere informacije namreč govorijo o tem, da so se pariški napadalci sklicevali na Al Kaido. Lahko rečemo, da so akterji napada menili, da trenutno poteka križarska vojna Zahoda proti sunitskemu islamu na Bližnjem vzhodu, da v tej vojni sodelujejo tudi domači kolaboranti – šiiti in Kurdi – in da ima sunitski svet pravico braniti sebe in lastno kulturo. Ob tem pa menijo, da te kulture ne branijo zgolj pred tistimi, ki mečejo bombe, ampak tudi pred tistimi, ki islam napadajo prek medijev oziroma karikatur. V tem smislu se jim zdijo legitimna tarča tudi novinarji. Da se je napad zgodil v Franciji, v tem smislu ni presenečenje. Islamska država je ob pozivih k napadu dodala, da je posebej zaželen cilj »umazana Francija«.

Zakaj umazana?

Za to so vsaj štirje razlogi. Prvi je ta, da je Francija nekdanja kolonialna sila. Drugi je ta, da je bila Francija prva zahodna sila, ki je pristopila k ameriškemu bombardiranju ciljev Islamske države v Iraku. Tretjič, Francija je v zadnjih letih izvedla nekaj intervencij v muslimanskem svetu, spomnimo se Libije in Malija. In četrtič, Francija je do potencialnih oziroma dejanskih borcev Islamske države zavzela zelo represiven odnos.

Skandinavske države na primer skušajo radikalizirane muslimane predvsem prevzgojiti. Če bo vojaška operacija proti ciljem Islamske države potekala še naprej, pa se zna zgoditi, da bodo napadeni še mehkejši cilji, torej tudi osnovne šole, vrtci, najranljivejše skupine. Kajti v percepciji ljudi, ki razumejo neko bojevanje kot kozmično, je nasprotna stran demonizirana, vsi njeni člani, tudi ženske in otroci, pa legitimne tarče, kajti le-te se razosebi in razčloveči. Vojaško reševanje problema Islamske države, če to sploh je reševanje, bo vodilo zgolj še v nadaljnje zaostrovanje. Vojaško silo je treba uporabljati zgolj minimalno, ko so zares neposredno ogrožena življenja, na primer verskih manjšin, kot se je zgodilo z jazidi avgusta lani. Sicer pa je edini pravi način za reševanje fenomena Islamske države politični.

Koliko drži trditev, da je radikalizacija tudi posledica položaja v francoski družbi, denimo zapiranje meja, prepoved burk in nikabov, pa tudi družbenih razlik med večinskim belskim prebivalstvom in priseljenci?

Vsekakor je treba upoštevati tudi to. To bi povezal z vprašanjem, kateri muslimani, živeči na Zahodu, so se pripravljeni pridružiti vrstam Islamske države. Poleg varnostne politike zahodnih držav je treba omeniti, da je velik del muslimanov v Franciji zelo slabo integriran v družbo. Je bolj ali manj potisnjen na rob. Tudi če ima oseba muslimanskih korenin enake kvalifikacije kot etnični Francozi, velikokrat ne dobi službe. Poleg tega muslimani v Franciji vse bolj opažajo, da se družba spreminja v smeri, ki je nasprotna družbeno-politični doktrini islama, namreč v smeri neoliberalizacije, ki prinaša vedno večjo socialno nepravičnost.

Ne nazadnje vidijo tudi, da se v svetu socialna situacija zaostruje, da se v Sredozemskem morju utopi vedno večje število beguncev, ki bežijo iz Afrike in z Bližnjega vzhoda v Evropo. Ta socialna izključenost gotovo prispeva, da so pripravljeni prisluhniti radikalnim pozivom Islamske države. Sociološka teorija in empirične sociološke raziskave govorijo o tem, da se posameznik, ki je v stiski oziroma ki nima zagotovljenih osnovnih potreb, bolj obrača k bogu.

Je mogoče reči, da storilci takšnega dejanja resnično verjamejo, da so s streljanjem stopili v bran svoji religiji? Ne nazadnje vsi suniti niso enotni glede Islamske države, tudi muslimanski voditelji so se izrekli proti napadu.

Gotovo vsi suniti ne razumejo napadov na Islamsko državo kot vojno. Vendar je na svetu 1,5 milijarde sunitov. Če denimo zgolj dva odstotka verjameta, da poteka križarska vojna, pa je krog hitro zelo širok. Ko smo se na primer nedavno spraševali, zakaj turška vojska ni posredovala za zaščito kurdskega mesta Kobane, je bilo preveč enostavno reči, da si Ankara želi uničenje kurdskih političnih prizadevanj v Siriji. Islamistična vlada Stranke za pravičnost in razvoj premierja Erdogana je namreč vedela, da v njeni volilni bazi, ki je zelo široka in v kateri so verni muslimani, verjamejo, da so napadi na Islamsko državo napadi na islam kot tak. To pomeni, da tudi zmerna islamistična gibanja, kot je Muslimansko bratstvo, že nekaj časa govorijo o križarski vojni. Vsaj del sunitskih muslimanov se torej je radikaliziral in meni, da se proti sunitskemu islamu vodi vojna.

Kolikšna je odgovornost medijev, pa ne za sam napad, ampak družbeno ozračje, oziroma ali bi morali biti bolj dovzetni za občutljivost in reakcijo, ki jo lahko povzročijo vsebine?

V preteklosti smo se že soočali s problematiko danskih karikatur, ki so jih objavljali tudi mediji v Franciji in drugih državah. Vsekakor je nujno podpirati svobodo izražanja, to je vrednota. Vendarle, in ta vendarle je pomemben, bi morali tudi sami zahodni mediji delovati bolj premišljeno in upoštevati dejstvo, da je muslimanski svet v zadnjem času vznemirjen zaradi napadov na Irak in Afganistan, zaradi tega, ker ameriška brezpilotna letala dnevno sejejo smrt v Somaliji, Pakistanu in Jemnu. Palestina je standardna zamera.

Poleg tega zahodni mediji s svojimi karikaturami pogosto zgolj izražajo standardne teme protiislamskega diskurza, ki živi od 12. stoletja naprej. Ko danski medij objavi karikaturo, na kateri ima prerok Mohamed na glavi turban z dinamitom, to implicira, da je islam inherentno agresivna in fanatična religija.

Muslimanska skupnost in njeni verski voditelji so nastopili proti napadom. Koliko je njihova naloga oziroma odgovornost, da svarijo pred radikalizacijo in poudarjajo strpnost?

Muslimanski voditelji na Zahodu se zavedajo odgovornosti in pozivajo proti radikalizaciji. Hkrati se ob teh pozivih k nenasilju zavedajo, da brez reševanja perečih političnih in varnostnih problematik ne bo mogoče dejansko omejiti radikalizma v njihovih sredinah.

Se vam zdi, da so muslimani bolj občutljivi za to, kar razumejo kot norčevanje iz svoje religije?

Pred 26 leti smo imeli problem razglasitve fatve iranskega voditelja Homeinija proti Salmanu Rushdieju zaradi Satanskih stihov. Muslimanov niso toliko zmotile percipirane blasfemije v knjigi kot to, da Zahod zaradi svoje prevlade ni bil pripravljen upoštevati njihove občutljivosti. Mnogi muslimani menijo, da je islam v svetovnem merilu zelo šibak. Kdor mednarodne odnose opazuje bolj pozorno, lahko vidi, da muslimanski svet še vedno predstavlja zgolj neki drobiž v glavnih tokovih sodobnih mednarodnih odnosov. Glavne napetosti obstajajo med ZDA, Kitajsko, Rusijo in Indijo. Mnogi muslimani podpirajo Islamsko državo tudi zato, ker si želijo, da bi islam dobil večjo vlogo v svetu.