Zakaj je dominantnost napačno razumljena? Eden izmed razlogov je, da ljudje ne razumejo, kaj dominantno vedenje sploh je. Dominanten pes si želi pridobiti višji status v skupini oziroma krdelu, v večini primerov s pomočjo agresije, in to z razlogom, da bi si pridobil pravice do nečesa, kar je omejeno (hrana, možnost parjenja, prostor idr.). Že če izhajamo iz te definicije, lahko ugotovimo, da večina vedenj, ki se dogajajo v našem »krdelu«, družini, kjer pes živi, ne izvira iz želje psa, da bi si pridobil zgoraj omenjene bonitete. Zato je tudi napačno predpostavljanje, da pes grize kavč zato, ker je dominanten in si želi pridobiti višji status. Že na prvi pogled je jasno, da si s tem ne pridobiva nobenih dodatnih koristi, na primer hrane. Tak pes ni dominanten. Kdor torej pozna pravilno razlago dominance, takih zamenjav ne bo delal in ne bo posploševal slabih vedenj na dominantnost.
Drugi razlog je, da se je v eni izmed priljubljenih televizijskih oddaj predpostavljalo, da ima vsak pes v sebi nagnjenost k dominanci. Vsak pes naj bi se potemtakem trudil prevzeti položaj vodje krdela. Zato naj bi morali psa zatreti v kali, da svoje namere ne bi uresničil. Midva pa meniva, da je tak pogled na pse napačen. Psi se, vsaj po najinem nazoru, ne trudijo 24 ur na dan, da bi prevzeli vodilni položaj. Verjameva ravno nasprotno: psi se odlično počutijo v podrejenem položaju, kjer dobivajo jasna navodila lastnika. Res pa je, da se začne pes čudno obnašati, če se do njega vedemo neprimerno, na primer kot do dojenčkov, in ga razvajamo. Vendar ne gre za posledico pasje dominance, ampak je tak pes preprosto zmeden in brez vodstva.
Tretji razlog je splošno nepoznavanje pasje psihologije in telesne govorice. Če bi ljudje vedeli, kako se dominantni psi obnašajo, kakšne znake dajejo okolju in kako se obnašajo psi, ki so na primer prestrašeni, do zamenjav ne bi prišlo. Bilo bi jim jasno, da večina nezaželenih vedenj pri psih ne izvira iz dominantnega vedenja, ampak iz strahu. Takih primerov v praksi srečava največ in jih rešujeva popolnoma drugače od tistih, kjer gre za težave z dominanco.
V veliki večini gre pri vedenjskih težavah za prestrašene pse, dominantni so zares zelo redki. V svoji karieri lahko na prste ene roke preštejeva dominantne pse, ki sva jih prevzgajala. To so bili zelo samozavestni psi, ki so vedenjske težave razvili iz značajske nagnjenosti k dominanci. Taki psi se ob zamenjavi in prilagoditvi okolja največkrat spremenijo, dominanca izzveni.
Po nekaterih teorijah naj bi se bilo upravičeno izživljati nad psom, ki je dominanten. »Dominantne« pse stiskajo v kot, pogosto so do njih fizično bolj ali manj nasilni. Predstavljajte si, da to nasilje doleti psa, ki se neprimerno obnaša zaradi strahu. Situacija se zagotovo ne bo dobro izšla in je za psa škodljiva.
Želiva si, da bi ljudje prenehali enačiti različna vedenja in se bolje poučili o pasji psihologiji. Predvsem pa želiva, da bi take sodbe prepustili strokovnjakom, ki se s tem ukvarjajo, in jim zaupali. Šele po pridobljeni razlagi, zakaj pri njihovem psu prihaja do nekega nezaželenega vedenja, naj se ustrezno lotijo reševanja težav.
Pišeta: Jure Pribičevič in David Pogačnik www.alfakan.si
