Neponovljiv prvi vtis
Tri prijateljice so se minuli petek z avtomobilom iz Ljubljane odpeljale proti savinjski regiji, tako da se izvidniška zgodba tokrat ne začne v elegijskem duhu zaradi slovenskih železniških povezav. »Na koncu izleta smo bile hvaležne, da smo se odločile za to obliko prevoza, saj smo v slovenskem javnem prometu ponovno prepoznale veliko lukenj,« previdno začne Zdenka.
V mestu so želele preveriti, kako dobro govorijo angleško domačini, zato so prvega mimoidočega povprašale po smeri turističnoinformacijskega centra (TIC). »Gospod nam je pot do TIC razložil v popolni angleščini in nam za konec še voščil novo leto. Uvod v izlet je bil popoln,« prvega vtisa Celja ne more prehvaliti naša izvidnica. Pozitivna izkušnja z domačini se je nadaljevala v podružnici TIC, kjer se jim je do potankosti posvetila zaposlena in prepričala s svojo profesionalnostjo.
»Bila je res prijazna in skrbno odgovorila na tisoč naših vprašanj,« s komplimenti ne skopari Zdenka, ki se je pred zaposleno pretvarjala, da so s prijateljicami novo leto preživele v Ljubljani, zdaj pa se skozi Celje vračajo na Češko. »V primeru, da se kdaj vrnemo, nam je povedala tudi o znamenitostih v okolici, o možnosti smučanja, Šmartinskem jezeru in termalno-kopališki ponudbi. Zaupala nam je tudi ime tradicionalne sladice rolke, ki pa je nismo poskusile, saj nismo preveč sladkosnede.«
Prijateljice so uslužbenki TIC verjele na besedo in si tako prvi obed privoščile v gostilni Stari pisker, ki naj bi po svoji hrani slovela daleč zunaj meja dežele grofov Celjskih. A navdušila jih ni le izbira mehkega sira z žara s česnovim kruhom in burger Juicy Lucy, pač pa ves paket. »Cene so bile ugodne, natakarji pa pozorni in prijazni. Kljub polni restavraciji so se posvetili vsakemu gostu in nas razveselili z malenkostmi kot pomoč pri obešanju plaščev,« se prijetne kulinarične izkušnje spominja Zdenka. Pohvalila je tudi jedilnik s slikami, ki je prvi tovrstni jedilnik, ki po njenem mnenju ni deloval ceneno.
Drugačna zgodba v gostišču Hochkraut
Po kosilu so se zapeljale pet kilometrov od središča mesta do penziona z dvema zvezdicama v vasi Tremerje. »Sobo za tri v gostišču Hochkraut sem rezervirala že pred kakšnim mesecem na booking.com zaradi ugodne cene. Veliko drugih prenočišč v mestu je bilo že zasedenih, v hostlu pa nismo želele bivati,« logiko za izbiro razloži izvidnica, ki pa ji upoštevajoč hotelsko zasedenost niso šle v račun prazne ulice v mestnem središču.
Ob prihodu v gostišče se je čarovnija, ki sta jo naslikala prijazen domačin in zaposlena v TIC, hitro razblinila. »Nikjer ni bila označena recepcija in tudi kakšnega zaposlenega ni bilo na spregled. Poleg tega je cela stavba še neprijetno smrdela po kuhi,« potoži Zdenka. Ko so se končno našle z receptorjem, so ga povprašale po času odhoda avtobusa z bližnjega postajališča, saj so se hotele zvečer v mesto vrniti brez vozniških obveznosti. »Na spletni strani gostišča kot eno od prednosti oglašujejo bližnjo avtobusno postajo, receptor pa nam je odvrnil, da o tem nič ne ve in da nam lahko pokliče taksi,« se neprijetnega srečanja spominja Zdenka.
»Povedale smo mu, da bi rade šle na avtobus in ne na taksi, a na žalost ni ugodil naši prošnji, ali lahko za nas preveri vozni red. Ne vem – morda je imel kak dogovor s taksistom ali pa samo ni bil preveč ustrežljiv,« sklene vidno razočarana izvidnica. Tako so se same spopadle z iskanjem voznega reda, a se na koncu vdale in same poklicale taksi. »Vozni red je bilo zaradi prazničnega obdobja še posebno težko razvozlati in prepričana sem, da to ne bi uspelo nobenemu tujci, ki ne razume slovensko,« končno obsodbo celjskega javnega prevoza poda Zdenka. »Kar pa se tiče brezžičnega interneta, ki ga penzion obljublja na spletu, je delal samo v skupnih prostorih, ne pa tudi v sobah.«
Večerno pohajkovanje
Na poti nazaj v mesto so slabe občutke prezračile na krajšem sprehodu skozi slikovito mestno središče ter po promenadi ob reki Savinji. »Sprehodile smo se ob reki, skozi parke, mostove in mimo krasne knjižnice,« kratek sprehod, po katerem je bil čas za večerjo, opiše izvidnica. »Originalen načrt je bil obisk galerije Erotika – Račka, saj smo hotele izkusiti nekaj nekonvencionalnega. Gospa v TIC je za nas preverila delovni čas, ki naj bi bil od 17. do 20. ure, a je bila galerija takrat vseeno zaprta,« razloži Zdenka, ki se je morala potolažiti z večerjo v piceriji in špageteriji Koper.
»S prijateljicami ne bi na izletu nikoli šle v picerijo, a kaj ko so bile zvečer vse druge restavracije zaprte. Tako nam je natakarica iz Hiše piv priporočila to picerijo in nas kasneje še povabila na pijačo v svojo pivnico, česar kot Čehinje seveda nismo mogle zavrniti,« smeje pove Zdenka. Prijateljice so tokrat jedle njoke z gorgonzolo, lignje na žaru ter peresnike s pršutom in bile kljub pomanjkanju tradicionalnih okusov zadovoljne z naročenim. »Kot turist si vedno prizadevaš okusiti nekaj lokalnega, a včasih se moraš preprosto zadovoljiti s kakšno picerijo,« komentira Zdenka, ki je tudi tokrat pohvalila odnos natakarjev in ambient.
Kot obljubljeno se je trojica po večerji vrnila v Hišo piv, urejeno v obliki soda, kjer so prijazno zavrnile ponujeno češko pivo, a so se morale zato delati presenečene nad okusom laškega. Nadalje jim je osebje navdušeno razložilo slovenski pomen imena piva kurbier in po celem dnevu najrazličnejših dogodivščin je bil čas za vožnjo nazaj do Tremerij in zaslužen počitek. Čeprav bi recepcija morala biti še odprta, so bila vsa vrata, razen vhodnih, zaklenjena. »V gostišču so imeli nekakšno zabavo z živo glasbo in receptor je bil tam. Na srečo smo naletele na čistilko in jo prosile, ali ga lahko gre iskat,« manjši večerni zaplet opiše Zdenka.
Najboljši muzej na svetu
Slab občutek v gostišču se je nadaljeval tudi naslednji dan. »Ko smo se želele odjaviti, je bil receptor polno zaposlen s strežbo zajtrka v ogromni jedilnici, tako da smo ga komaj priklicale,« se spominja Zdenka. Za zajtrk se niso odločile, saj se jim je zdel za osem evrov predrag v primerjavi s ceno prenočišča. »Soba je bila čista in dokaj nova, a za to gostišče se gotovo ne bi odločila še enkrat. V njem se zaradi vonja in receptorjevega odnosa preprosto nisem dobro počutila,« pošteno pove izvidnica.
V Celju so se želele najprej povzpeti na grad, a so se zaradi megle, ki ga je celega požrla, najprej odločile za obisk Pokrajinskega muzeja Celje. »Na Češkem je na tisoče gradov in muzejev in videla sem že skoraj vse, a tako lepo urejenega muzeja, kot je Pokrajinski muzej Celje, pa še ne,« z otroško navdušenostjo pripoveduje Zdenka. »Razstava o grofih Celjskih je bila odlično organizirana in zelo interaktivna – isto vsebino bi lahko predstavili tudi na veliko bolj dolgočasen način. Res sem bila pozitivno presenečena. Tam bi lahko ostala pol dneva!« z iskrico v očeh pripoveduje Zdenka, ki je uživala v spremljevalni srednjeveški glasbi, lesenih konjičkih za otroke, ki jih je zajahala tudi sama, črni sobi z lobanjami in prav posebni knjigi za goste.
»V vsakem muzeju imaš knjigo za goste, a tu si se vanjo lahko vpisal s pravim peresom in črnilom,« razloži Zdenka, ki je sebe in prijateljici zapisala kot 'delegacijo iz Češke'. »V dveh urah smo si temeljito ogledale vsa tri nadstropja in vsakemu obiskovalcu prav zares toplo priporočam obisk tega muzeja,« izkušnje ne more prehvaliti izvidnica.
Z isto vstopnico bi lahko obiskale še dva druga muzeja, a so preostanek dneva rajši namenile obisku celjskega gradu. »Ker sem grad enkrat že videla, sem opazila, da so s 1. januarjem podražili ceno vstopnice. Mi pa je bilo všeč, da lahko en evro porabiš v grajski kavarni,« komentira Zdenka. Sprehodile so se čez grajsko dvorišče in hodnike ter z grajskega obzidja občudovale razgled na mesto, saj se je do takrat megla že razkadila. »Všeč mi je, kako je grad obnovljen z okusom in prav nič kičasto. S prijateljicama smo se pogovarjale, kako lepo bi bilo priti poleti na kak koncert pod milim nebom,« grajsko sanjarjenje z nami deli izvidnica.
Kulinarični sklep
»Za konec smo si privoščile pravo kmečko kosilo v gostilni Pri Kmetec, ki je bilo malo dražje, a vredno svojega denarja,« pripoveduje Zdenka, ki ne more razumeti, zakaj je v Sloveniji toliko picerij, ko pa znamo Slovenke in Slovenci tako dobro kuhati. Za kosilo so naročile vsaka drugo juho – gobovo, česnovo in govejo – ter se pri glavni jedi zedinile pri naročilu postrvi. »Videlo se je, da je hrana res domača, tako da smo v njej zares uživale,« se zadnjega kulinaričnega razvajanja spominja Zdenka.
Sklepno dejanje tokratne izvidnice je bil obisk trgovine s spominki tik ob TIC in mestni hiši, kjer so ponujali generične turistične spominke. »Na voljo so bile majice, potiskane z napisi I feel Slovenia, in razni magnetki ter skodelice s podobo celjskega gradu,« ponudbo opiše Zdenka, ki je bila veliko bolj navdušena nad lesenimi kozolci in lesenimi krožniki. Ker prijateljic ni noben izdelek posebej prepričal, so trgovino zapustile samo z razglednicami za domače, Celje pa z zvrhanim košem prijetnih spominov na pristno domačinsko prijaznost in odlično urejen pokrajinski muzej.