Težko. Nujno moram povedati, da sem to knjigo najprej hotela napisati v slovenščini. To se mi je zdela tako slovensko slovenska tema, da bi jo bilo treba obdelati v mojem maternem jeziku in za slovensko publiko. Takrat sem od svojega slovenskega založnika in od svoje države pričakovala, da mi finančno pomagata, če ne drugače, s potjo v Buenos Aires. Prijavljala sem projekte in pisala prošnje, a iz tega ni bilo nič. Nekaj časa sem bila zato prepričana, da tega projekta sploh ne bom speljala. Nato me je moj francoski založnik vprašal, kaj trenutno počnem, in razložila sem, da želim napisati knjigo o identiteti. Pojasnila sem, da gre za Slovence, ki živijo v Argentini in so morali iz različnih razlogov oditi iz domovine. Založnik mi je rekel, da gre za super temo, in me vprašal, zakaj knjige ne napišem v francoščini. In sem se vprašala – res, zakaj pa ne?
Od kod sploh motivacija za tako zgodbo? Zakaj argentinski Slovenci in ne denimo koroški? Navsezadnje se zdi, da je to vendarle predvsem zgodba o identiteti ne glede na to, za čigavo identiteto gre.Pred kratkim sem prebrala roman Angel pozabe Maje Haderlap, ki se mi zdi odličen. Že dolgo me ni kakšna slovenska knjiga tako zagrabila. A ona je ta, ki lahko napiše zgodbo o koroških Slovencih, to je njena zgodba. Medtem pa je Buenos Aires moja. Tema se mi je vsilila sama, nisem mogla mimo, ne da bi kaj naredila iz tega. Hkrati sem se nekaj naučila o sebi in o temni strani svojega obraza. Mi smo bili še izrazito indoktrinirani: naša generacija je odraščala ob geslu »Za domovino s Titom naprej«, za nas je bila že beseda Argentina negativno označena, argentinski Slovenci še bolj. Argentina je bila zame dežela izdajalcev.
Ko sem o argentinskih Slovencih govorila s prijatelji, sem ugotovila, da nihče nima pojma o tem, kako so ti ljudje tam živeli, kako so denimo zdravniki tam postali proletarci. Tako da se mi je zdelo, da sem to zgodbo povedala tudi sebi. Kot da bi, mimo krščanske terminologije, nekaj odplačala; kot da bi naredila nekaj zase, ker sem prej na njih gledala zviška. Zato sem se projekta lotila z zelo veliko odgovornosti, empatije in celo ljubezni.
V knjigi so tudi fotografije argentinskih Slovencev, s katerimi ste se pogovarjali. Zakaj ste se odločili vključiti tudi fotografsko gradivo?Glede na to, da ima moj francoski založnik toliko različnih zbirk, sem razmišljala, v kateri od njih bi Slovenski obraz sploh lahko izšel. Še zlasti ker sem vedela, da hočem v knjigi tudi fotografije, saj sem želela, da se obraze teh oseb tudi vidi, predvsem zato, ker dolga leta nismo smeli vedeti zanje ali nismo vedeli za njih – nismo si niti predstavljali, kakšni so. Pa me je založnik kar prekinil in rekel, da lahko to izdam v zbirki NRF. To je ena najprestižnejših zbirk francoske literature, kjer sta izšla tudi Patrick Modiano in Philippe Sollers in kjer sem izdala tudi svoje preostale knjige.
Kakšni so bili odzivi francoskih bralcev?Ko je knjiga izšla, mi je založnik Richard Millet dejal, da je to moja najboljša knjiga. A treba je vedeti, da je identiteta tema, ki mu je izrazito blizu, tudi sam je v zadnjem času navzoč kot zelo kontroverzen francoski pisatelj. Res je, da se je knjiga glede na moje prejšnje slabo prodajala. Presenetljivo dobro je bila sprejeta pri kritikih, ki so znali ceniti literarni pristop do teme, čeprav gre za knjigo, pri kateri nisi prepričan, ali bereš pričevanja, zgodbe, eseje ali spremljaš fotoreportažo. Vesela sem bila, da so me vabili v oddaje, kjer običajno govorijo o visoki, zahtevni literaturi.
Pa vendar, poznamo vas kot romanopisko; zakaj torej ta žanrski hibrid, zakaj ne roman na isto temo, pa četudi opremljen s fotografijami?Ko sem začela hoditi v Argentino in spoznavati te ljudi, se mi je zdelo, da so to neverjetne romaneskne teme – njihov eksil, začetek novega življenja, pa dejstvo, da imajo zraven Buenos Airesa slovensko vas, ki sicer ni vas, ampak urbana četrt. Že samo ta zgodba me je fascinirala. Duhovnik Hladnik, eden redkih, ki mi je bil zelo simpatičen, je na dražbi kupil poceni zemljo, ki so jo razparcelirali in zgradili hiše, šolo, cerkev, nogometno igrišče... Kar je pri tem romanesknega, je na primer tudi njihov kompleks superiornosti. Čutili so se boljše od tamkajšnjih avtohtonih prebivalcev in boljše celo od nas tukaj. Na zunaj so gojili blazno popolno sliko, navznoter pa seveda ni bilo tako. Super tema za roman. Ne vem, zakaj se mi je zdelo, da to morda lahko naredi kak drug slovenski pisatelj, jaz pa se moram tega dotakniti na drugačen način. Poigravam se s sredstvi literature in svojemu bralcu želim nekaj povedati o teh zgodbah, ne da bi ga poučevala. Predvsem pa sem hotela, da se čuti prizadetega – emocionalno, a tudi estetsko, na ravni forme.
Kaj se zgodi pri prenosu iz francoskega v slovenski jezik? Vemo, da svojih del ne prevajate, ampak pišete posebej francosko in slovensko verzijo, toda v različici za slovenski trg ste obdržali vsa kulturnopolitična pojasnila, ki so francoskemu bralcu nujno potrebna, za slovenskega pa so nemara samoumevna.Ko sem pisala, sem bila seveda prepričana, da ne bom obdržala pojasnil o tem, kdo so bili partizani, kdo domobranci... Nato sem se nenadoma odločila, da bom tekst obdržala kar takšen, kot je. Kar pomeni, da sem se prvič znašla v vlogi prevajalke. Pri romanih je drugače, tam imam vedno občutek, da lahko kaj izboljšam, tukaj pa ni bilo tako. Besedilo je, kot sem napisala v predgovoru, v tej obliki najbolj ustrezno izvirniku.
V knjigi ves čas vzdržujete izrazito nevtralen ton pripovedovanja. Se je kdaj pojavil problem pri ubeseditvi pričevanj sogovornikov, verjetno so bili pri pripovedovanju manj ideološko nevtralni kot vi?V glavnem so me zelo lepo sprejeli in sem predvsem hvaležna za njihovo zaupanje, ki ni bilo nekaj samoumevnega. Drugače je bilo morda z nekim gospodom, pri katerem sem se dotaknila zanj nevralgične točke – povedal je, da v njegovem primeru ni šlo za kolaboracijo z nemškim okupatorjem, temveč zgolj za »tehnično sodelovanje«. In se je odzval na edini način, na katerega se je lahko, kot preberemo v knjigi. A sama to človeško popolnoma razumem.
V knjigi imate tudi tri Vergile, ki vas vodijo do argentinskih Slovencev. Prvi je poljski pisatelj Witold Gombrowicz - Gombro, ki je dolgo živel v Argentini.Gombro je moj alter ego, on je moja siva eminenca in sočasno protizgodba. On od svoje poljske identitete beži, Slovenci pa ravno obrnjeno. Odločila sem se, da bom nanizala te svoje obraze, čez pa bom zapeljala zgodbo Gombrowicza. Zato pravim, da je moj pristop k temi izrazito literaren. Se pa globoko strinjam z Gombrovim odnosom do identitete, tudi kot pisateljica ne morem imeti drugačnega. Super se mi je zdelo, ko sem naletela na njegove ironične stavke o Poljakih: kako se je treba klanjati pred vsako najmanjšo stvarjo in vsakič, ko zaslišiš državno himno in Chopina ali pa kdo omeni Kopernika. Ali nesposobnost reči, da smo morda za nekatere stvari minoren narod. Gre za tipično gojenje identitete kot kulta pri majhnih narodih. On zna to briljantno povedati, z ironijo, ki je identiteta, ki se jo goji kot kult, ne premore.
Drugi Vergil je taksist Rok, spoznate ga naključno, tretji Andrej Rot, tudi sam argentinski Slovenec. Kako vidi samo sebe Brina Svit, slovensko-francoska pisateljica?Knjigo sem strnila s pogovorom z Andrejem Rotom, ki pravi, da je stoodstotni Argentinec in stoodstotni Slovenec. Ne vem, ali sem jaz stoodstotna Francozinja, mislim, da ne. A v glavnem živim v Franciji, pišem v francoščini, francosko literaturo poznam pogosto bolje od samih Francozov. Ker živim v Franciji od 24. leta, ne morem postati prava Francozinja, pravzaprav tega niti nočem. Identiteta je zame vedno tudi nekaj ironičnega. Ironičnega v smislu, kot ga živijo ljudje ob meji. Kar pomeni, da ne gledajo sami vase, v svoj popek, ampak gledajo same sebe v ljudeh na drugi strani meje, v drugem jeziku, skratka v Drugem. Da se pogledaš z razdalje in se ne jemlješ preveč resno, se mi zdi nadvse dobrodošlo in celo nujno.