Svojevrstna ironija je, da praznik samostojnosti in enotnosti pade v božično-novoletni čas in se v njem izgubi. To ga bije že od samega začetka, ko je še brez pridevka enotnosti kar nekako životaril v devetdesetih letih. Ko je leta 2005 z odločitvijo tedanjega državnega zbora dobil svojo združiteljsko konotacijo, pa se ta ni materializirala. Zato je tudi tokrat praznik skupaj z osrednjo proslavo v Cankarjevem domu nekako zdrsnil mimo, veliko večjo pozornost od Cerarjevega buditeljskega govora je vzbudila Krkovičeva Mati domovina s plehkim surogatom domoljubja z ljudskimi pesmicami, popevkami in Doberdobom, slovenskih fantov grobom.
Da ne bo pomote, Cerarjev avtorski govor (http: //www.kpv.gov.si/ nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/252/7602/) sploh ni bil slab, vtis je le, da ga je prebral z napačnega položaja. Bil je namreč predsedniški, le da ni mogel vanj vključiti kratkega stavka iz za zdaj še vedno edinega predsednikovega nagovora za dan samostojnosti in enotnosti decembra 2008, ko je Danilo Türk dejal, da »od vlade pričakujemo zlasti smotrno in pravočasno ukrepanje, ekonomsko dognane in socialno občutljive ukrepe, take, ki bodo krepili tako potrebno solidarnost in zaupanje, vzdržnost gospodarstva in kohezijo v družbi«. Kavelj 22 v primeru, da bi Cerar svoj govor dal prebrati Borutu Pahorju, je v tem, da sedanji predsednik zaradi ljudi z malo boljšim spominom ne bi mogel vključiti Türkovega napotila vladi. Prav sam je bil namreč na začetku gospodarske krize kot še svež predsednik vlade naslovnik pričakovanja smotrnega in pravočasnega ukrepanja, ki ga je v nadaljnjih treh letih izneveril.
A prepustimo ob novem letu pozabi stare zamere. Sicer bomo dokončno pristali v mori, ki jo že ves čas po Cerarjevo uspavane Slovenije ponuja Drnovškov »princ teme«. Ta je v spremni besedi k »Beli knjigi slovenske osamosvojitve – ovire, nasprotovanja, izdaja« ob predlanskem prazniku državnosti o slovenskem snu zapisal: »Sanje o novih časih so bile kljub uspešni osamosvojitvi od Beograda dovoljene samo en dan, nato pa so se v družbi vzpostavili na glavo obrnjeni mehanizmi promocije. Bolj je nekdo nasprotoval osamosvojitvi ali bil skeptičen do nje in bolj je bil nekdo sorodstveno, politično ali čustveno vezan na bivšo državo SFRJ, večje možnosti za karierni in politični uspeh je imel v samostojni Sloveniji. Komunistični pašaluk, ki so ga izgubili med Triglavom in Vardarjem, so si v miniaturi neutrudno prizadevali vzpostaviti vsaj med Triglavom in Kolpo.«
Prebuditev iz te more zahteva več od ugotavljanja, da »z lastno državo nismo ravnali dovolj skrbno in odgovorno« ter da smo »naše medsebojne odnose v politiki, bančništvu, gospodarstvu in na drugih področjih postopno okužili z nezaupanjem«. Cerar tudi ocenjuje, da si moramo državo še enkrat zaslužiti, njegovi napotki pa zvenijo bolj pridigarsko in odgovornost s svojih premierskih ramen strese na vse državljane, ko jim polaska z epskim: »Kajti ko se naš slovenski duh prebudi, oživi in žari cela Slovenija. Takrat premikamo gore in segamo do neba.« Četudi uspavani, državljani že zadnjih dvajset let vemo, da sta nam slovenska država in slovenska politika ostali dolžnik glede razmer, v katerih živimo. In če naj prebujeni začenjamo graditi nov dan, ga ne zato, da bi si še enkrat zaslužili državo, ampak da bo ta, skupaj s tistimi, ki smo jih neposredno ali posredno postavili za njene upravljalce, služila nam. Za začetek tudi tako, da povrne vsestransko spoštovanje, ki je bilo srčika Cerarjevega prazničnega govora in novoletnih želja. Izgovarjanje na politično razklanost je tu prepoceni, formalizem, kot denimo v primeru obsojenega poslanca, pa poguben za tisto malo spoštljivosti, kar je je še ostalo. Če je bila včeraj dovoljena mora, naj bo danes nov dan, ki se začne s spoštovanjem institucij do državljanov, tudi premierja in predsednika, ki si svojo lahkomiselno razlagata.