Medtem ko v takšnih razmerah svet obotavljajoče stopa morebitnemu globalnemu podnebnemu dogovoru konec leta v Parizu naproti, mu je Nemčija odločena pokazati, kako se stvarem streže. Med človeškimi dejavnostmi največ toplogrednih plinov v ozračje spusti energetika, predvsem proizvajalci električne energije, zato Nemčija nadaljuje s silovito transformacijo svojega energetskega sektorja oziroma predvsem električnega trga. Država že več kot četrtino električne energije pridobi iz brezogljičnih obnovljivih virov in še naprej gradi nove vetrne in sončne elektrarne. Ob tem načrtuje gradnjo megalomanskih daljnovodov, ki bodo obsežne vetrne parke na severu povezali z industrijskim jugom. Do leta 2022 je napovedala izstop iz jedrske energije. Poleg tega je vlada v Berlinu pred kratkim sprejela še odločitev o omejitvi delovanja termoelektrarn, da bi do leta 2020 dosegla svoje podnebne cilje. Čeprav bi morala izpuste CO
2
glede na evropski dogovor zmanjšati za 30 odstotkov, si je Nemčija prečko postavila višje – pri minus 40 odstotkih glede na leto 1990.Toda boj proti podnebnim spremembam oziroma z njim povezan prehod na obnovljive vire energije še zdaleč ne poteka gladko in bo, kot kaže, veliko dražji od pričakovanj. Državni sekretar na nemškem okoljskem ministrstvu Jochen Flasbarth priznava, da transformacije niso prav podrobno načrtovali, gospodarski minister Sigmar Gabriel, odgovoren za prehod na obnovljive vire energije (Energiewende), pa je pred gospodarstveniki potarnal, da so pri procesu vladale »zavajajoče okoliščine«. Katere, podrobneje ni pojasnil.
Temeljito energetsko reformo v državi, ki predstavlja četrto največje gospodarstvo na svetu, je zaradi silovitih protestov civilne družbe proti jedrski energiji že ob prelomu tisočletja pripravila rdeče-zelena vlada socialdemokratske SPD in Bündnis 90/die Grünen pod vodstvom Gerharda Schröderja. Toda jeseni 2010 je kazalo, da ji konservativno-liberalna vlada CDU/CSU in FDP pod vodstvom Angele Merkel ne bo sledila, saj se je odločila za podaljšanje delovanja jedrskih elektrarn, ki bi morale iz nemškega energetskega omrežja sicer popolnoma izginiti kmalu po letu 2020.
Pol leta kasneje je jedrska katastrofa v japonski Fukušimi poskrbela za popoln politični preobrat. Merklova je napovedala zaprtje vseh 17 nemških jedrskih elektrarn do leta 2022, prvih osem pa je vlada ustavila takoj. Že ob prelomu tisočletja je Schröderjeva vlada sprejela tudi poseben zakon o obnovljivih virih energije, ki je z radodarnimi subvencijami k investicijam privabil predvsem manjše vlagatelje, učinki zakona pa so presegli vsa pričakovanja. V Nemčiji naj bi obratovalo že skupno okoli dva milijona malih in velikih elektrarn.
A država se je znašla v zanki. Čeprav predstavnik nemške izpostave Greenpeacea Niklas Schinerl trdi, da je izpad jedrske energije zaradi zaprtja nukleark v večjem delu nadomestila cvetoča rast obnovljivih virov energije, je dejstvo, da Nemci vse bolj kurijo tudi umazani premog oziroma lignit. Schinerl sicer pravi, da zato, ker so zaradi nekonkurenčnosti upravitelji iz omrežja izključili plinske elektrarne oziroma vanj ne vključujejo novih, čeprav so že zgrajene in stojijo. Ker evropska shema trgovanja z emisijami toplogrednih plinov ETS ne deluje – zaradi presežka kuponov, ki jih morajo glede na količino emisij kupovati veliki onesnaževalci, so njihove cene na trgu nizke – čistejši zemeljski plin ne more konkurirati premogu.
Toda to ne spremeni dejstva, da izpusti toplogrednih plinov v zadnjih dveh letih zaradi delovanja termoelektrarn v Nemčiji spet naraščajo. Najbolj umazana stara termoelektrarna Neurath v lasti koncerna RWE vsakič v ozračje izpusti toliko ogljikovega dioksida kot Slovenija v celem letu skupaj, je recimo za nemški Spiegel povedal Damien Morris iz okoljevarstvene organizacije Sandbag.
Tožbe zaradi izklapljanja nukleark
Hkrati se država zaradi hitre gradnje obnovljivih virov energije in ob polnem delovanju termoelektrarn sooča s presežno proizvodnjo električne energije, kar znižuje cene elektrike na trgu. Toda to koristi le energetsko intenzivni industriji, medtem ko za ostalo gospodarstvo in prebivalstvo prehod na obnovljive vire zaradi tega postaja vse dražji. Energetsko intenzivne panoge so namreč bolj ali manj oproščene plačevanja prispevka za obnovljive vire (evropska komisija je pred kratkim odločila, da to ni nedovoljena državna pomoč nemški industriji). Tega vlada ostalim porabnikom elektrike vsako leto na novo določi – poenostavljeno rečeno – kot razliko med tržno ceno elektrike in zagotovljenim fiksnim zneskom, ki ga 20 let prejema posamezen investitor v obnovljiv vir energije. Nižja kot je tržna cena elektrike, višji je poseben prispevek odjemalcev elektrike, pri čemer zdaj tudi Nemčija, tako kot na področju fotovoltaike Slovenija, plačuje ceno za preobilno nameščanje obnovljivih virov v času, ko je bila tehnologija še izjemno draga in je bila zato tudi zagotovljena subvencija višja.
Čeprav Stephan Bischoff, strokovni sodelavec nemške poslanke Annalene Baerbock pri zeleni stranki Bündnis 90/die Grünen, poudarja, da se letos prispevek za obnovljive vire prvič ni zvišal in bo najverjetneje tudi naslednje leto stagniral, so nemške maloprodajne cene elektrike med najvišjimi v Evropi. Po zadnjih podatkih evropske komisije za drugo polovico leta 2012 višje položnice dobivajo le še Danci in Ciprčani.
Prekomerna proizvodnja elektrike hkrati uničuje trge sosednjih držav, kamor Nemci izvažajo poceni odvečno energijo. Poljska in Češka recimo se proti temu že borita s postavljanjem posebnih električnih zapor (prečnih transformatorjev) na svojih mejah.
Zanimivo pri tem pa je, da kljub presežkom nemškemu industrijskemu jugu grozi, da bo moral elektriko kupovati od termoelektrarn v sosednji Avstriji, če ne bodo pravočasno zgradili daljnovoda, ki naj bi spodnji del države povezal z obsežnimi vetrnimi parki na severu. Nemška vlada želi najmanj 21 milijard evrov težko prenovo električnega omrežja končati do leta 2022, a tudi pri njenem načrtovanju se zatika. Projekt se povečuje in draži – nemški upravitelji omrežja naj bi samo pri trasi od Saške-Anhalta do Bavarske po neuradnih informacijah predlagali njeno podaljšanje za dodatnih 200 kilometrov. Poleg tega se vrstijo tudi vse odločnejši protesti lokalnega prebivalstva proti grdim novim »XXL daljnovodnim avtocestam«.
»Prebivalstvu se bo treba na vsak način odkupiti, saj bližina takšne infrastrukture resnično zmanjša vrednost nepremičnine,« poudarja dr. Patrick Graichen, direktor nevladne organizacije Agora Energiewende. To je vlado prisililo, da zdaj razmišlja, kako omejiti gradnjo daljnovodov na najnujnejše povezave oziroma čim več kablov položiti pod zemljo.
Še en problem, ki lahko Nemce ovira pri uspešnem prehodu na obnovljive vire, so veliki energetski koncerni, ki so doslej obvladovali nemški trg električne energije. Čeprav je za švedskim Vattenfallom prehod na obnovljive vire in izstop tudi iz termoelektrarn zdaj napovedal še drugi od štirih velikanov, E.on, se nemška vlada hkrati sooča z njihovimi tožbami zaradi izklapljanja nukleark. Samo Vattenfall pred posebnim, za javnost zaprtim arbitražnim sodiščem od Nemčije zahteva 4,7 milijarde evrov odškodnine.
Hkrati se je tik pred koncem leta in še pred odločitvijo sodišča, ki naj bi bila znana letos, nemška vlada odločila po nuklearkah omejiti še delovanje termoelektrarn. Tudi ta zakon naj bi bil pripravljen letos, po njem pa bo moral glede na napovedi gospodarskega ministra Sigmarja Gabriela vsak koncern v svoji floti termoelektrarn zmanjšati njihovo proizvodnjo za toliko, da bodo vse nemške termoelektrarne skupaj do leta 2020 zmanjšale emisije CO
2
za 22 milijonov ton. Le tako bo Nemčija po ocenah vlade lahko dosegla cilj 40-odstotnega zmanjša izpustov do konca desetletja. Velikani že napovedujejo, da omejitev ne bodo sprejeli brez odpora.Kolesje je pognal družbeni pritisk
Toda vlada pri tem cilju tudi na račun morebitnega zapiranja termoelektrarn vztraja, pa čeprav po napovedanem izstopu iz jedrske energije mnogi, tudi klasični veliki proizvajalci elektrike, prav termoelektrarne razumejo kot premostitveno tehnologijo do popolnega prehoda na obnovljive vire. Zaradi drage transformacije z zobmi škriplje tudi nemško gospodarstvo in bolj ali manj prikrito grozi s selitvijo v tujino, a si glasu vseeno ne upa povzdigniti preveč. Dejstvo, zaradi katerega vsem težavam in grožnjam navkljub vlada še naprej vztraja pri prehodu, je namreč, da je temu naklonjena nemška javnost.
»Naš prehod na obnovljive vire je pravzaprav plod družbenega pritiska, ta je pognal kolesje. Podpora projektu je sicer nekoliko padla, a čeprav so naše razprave v zadnjih dveh letih izjemno negativne in se vrtijo predvsem okoli visokih cen elektrike ter slabega vodenja procesa prehoda, tega še vedno podpira močna večina Nemcev. To je osupljivo in nedvomno kaže, kako globoko je tema zasidrana v družbi, kar je seveda zasluga 40-letnega gibanja proti jedrski energiji. Ta predstavlja korenine sedanje transformacije,« nam je povedal namestnik vodje berlinske pisarne Inštituta za podnebje, okolje in energijo Wuppertal dr. Daniel Vallentin.
Za kar 92 odstotkov Nemcev je tako po oktobrski raziskavi, ki jo je naročila nemška agencija za obnovljive vire energije, pospešena gradnja obnovljivih virov še vedno pomembna oziroma izjemno pomembna. Je pa v marčevski raziskavi priznanega inštituta Forsa kar 76 odstotkov anketirancev dejalo, da morajo cene energije ostati vsem dostopne, 62 odstotkov jih je zahtevalo varno preskrbo z energijo, šele na tretjem mestu se je s 43 odstotki podpore znašla okolju prijazna proizvodnja energije. Brezpogojno torej tudi v Nemčiji prehod na obnovljive vire ni sprejemljiv.
