Na vprašanje, kako se počutijo možje, ki poskrbijo, da po divji noči življenje v prestolnici že zjutraj lahko normalno steče, sem hitro dobil odgovor kar sam pri sebi. Čeprav trdno odločen, da grem »direktnega« z zabave na nalogo, sem na koncu raje ostal doma in po večerji lepo zadremal ob hudo predvidljivem silvestrskem televizijskem programu. Soseda sta se ob pol štirih vesela primajala domov in voščila »srečno novo leto«, jaz pa sem na minus deset čistil avtomobilsko okno in se odpravil proti Snaginemu zbirnemu centru na Barju. Kakšna dvajseterica mož, večinoma oblečenih v značilno zeleno-oranžno opravo, se je še grela, preden se je morala odpraviti na novoletni mraz in med kupe smeti v ljubljanskem središču. »Začnemo na Prešernovem. En naj gre pri tunelu, drugi po Bregu, tretji pa mimo Križank,« so sledili še zadnji napotki delovodje Nermina Handanagića.
»Dodelil« me je očitno prekaljenemu mačku, že enajst let vozniku enega od pometalnih strojev Muju Begiću. »Seveda bi bil kdaj za novo leto raje drugje, a sem se že navadil. Silvestrovo sem preživel doma, malo praznoval in nato spal,« je pojasnil zdaj že skoraj rutinsko preživljanje najdaljše noči v letu. A nekateri si niso pustili vzeti veselja in zabave. Njegov soimenjak in šoferski kolega je na primer v službo prišel kar v praznični obleki in kravati, neposredno z zabave. »Pri prijatelju smo bili. Brez spanja sem šel kar na delo,« je pojasnil Mujo Šarić. Medtem ko sta Muja veselo čestitala še zadnjim prišlekom – in da, tudi Hasa imajo med vozniki – se je v pogovor vključil še Dani. Očitno so mlajši člani ekipe bolj za akcijo, saj je pripomnil: »Direktnega sem prišel. Do zdaj sem praznoval po Ljubljani,« se je nasmehnil. Starejši kolega ob njem pa se začudil, kako da mu uspeva, saj se je on samo najedel, stuširal in šel spat, ko je zaključil predvčerajšnjo službo.
Za Prešernov trg le pol ure
Po kratkem klepetu je sledil ukaz za začetek čistilne akcije. »Upam, da ne bo tako kot v torek, ko so mi vse smeti zadaj zamrznile,« je komentiral Begić, a dodal, da je že vajen vseh vremenskih razmer, saj so pred leti morali tudi že v močnem sneženju na roke počistiti ves center. Njegovi sodelavci so se strinjali, večinoma dobro pripravljeni na hladne razmere s kapami, obraznimi zaščitami, dvojnimi rokavicami in drugimi toplimi pripomočki. 34 se jih je skoraj točno ob štirih v štirih kamionih in pometalnih strojih odpravilo proti središču. Situacija pri Križankah ni bila kritična, a bolj ko sva se bližala Kongresnemu trgu, huje je bilo. »Najprej greva v izvidnico po mestu, vmes bova pa še malo počistila,« je razložil Mujo, spustil krtače, vmes pa po telefonu prijatelju čestital še vse dobro.
Prešernov trg, kjer so začeli vsi stroji in ena ekipa pometačev, je bil zgolj v roku pol ure na grobo očiščen in ni več kazal znakov masovnega rajanja. Nato so čistilci razpredli mrežo po stari Ljubljani in se podali vsak v svojo smer. Ko sva z Mujem manevrirala po nabrežju, nama je pomahala brhka mladenka, drzno oblečena v kratko krilo in visoke petke. Medtem je ekipa, oborožena z metlami, grabljami, pihalnikom in lopato v dobri uri že na pol pospravila najbolj kritičen Kongresni trg in v jaro kačo od Slovenske ceste do filharmonije pripravila kupe za veliki stroj, ki lahko naloži do štiri tisoč litrov smeti. Med kratkim odmorom so se nekateri greli ob grelniku pri enem od lokalov, vmes pa se je le eden od ponočevalcev spomnil in jim iskreno voščil srečnega in zdravega. »Mraz je, mraz. Sploh ko malo stojiš,« je komentiral eden od njih. Delo ga je čakalo še sinoči in ves vikend, tako da dnevi zanj niso najbolj praznični, se je malo potožil. »Pa koliko smeti. Zdaj na tleh ni videti tako hudo, ampak če bi dal vse na en kup, bi šele videl,« je dodal in nadaljeval pometanje izpod točilnih pultov.
»Joj, koliko penine so spili«
Dvojica, ki je praznila koše, je medtem že skoraj drugič napolnila kamion. Z njima je bil tudi delovodja Handanagić, ki se je gibal po središču in koordiniral sicer že dobro uigrano ekipo. »Preverjam situacijo, ob tem pa iz kotov, polic in drugih nedostopnih mest odstranjujem smeti na cesto,« je pojasnil in že odhitel naprej. Ob jutranjem svitu se je mraz še bolj zaostril in na srečo sem znova ujel svojega voznika, ki je ravno drugič peljal na praznjenje na Povšetovo in medtem na polno navil gretje. Razložil je, da mu je brat pisal, da je imel odlično popotnico v novo leto, saj so mu v Bosni pri minus dvajset zamrznile cevi. »Samo še nekaj malenkosti, pa bo center gotov. Tukaj še malo okoli pogledava in greva na čaj,« je razveselil z dobro novico. Nekaj po sedmi uri sva prispela v garderobo pod Tromostovjem, kjer je sledila hitra ocena stanja. »Joj, koliko penine so spili,« je povedal Mujo, ki se je spopadal s kupi na Kongresnem trgu. »A če bi bilo topleje, bi bilo enkrat več ljudi in tudi enkrat več smeti. Tudi denarja nimajo več toliko, kar se jasno kaže v zadnjih letih,« je dodal. »Včasih smo do kolen stali v smeteh,« je z rahlim pretiravanjem ponazoril soimenjak. In v krohotu zaključil: »Ni novega leta brez naju. Brez Muje se še čevelj ne obuje.«
