Drug primer, ki daje misliti, je Rok Tršan. Če je Tršan kot najboljši smučarski tekač zadnje dobe lahko v vsega nekaj mesecih naredil zgledno preobrazbo in je sposoben tekem svetovnega pokala, se poraja resen dvom o smiselnosti vlaganja v mlade biatlonce pri 15, 16, 17 letih. Tršan je le nov dokaz, da imajo v biatlonu perspektivo samo vrhunski tekači in tekačice. Teh pa v biatlonskih vrstah očitno niso sposobni vzgojiti. Da je razvoj mladih biatloncev rakava rana panoge, je jasno že skoraj desetletje in se tudi v zadnjem letu, ko so se zamenjali šefi panoge, ni nič spremenilo. Mladi biatlonci in biatlonke, ki so še lani veljali za perspektivne, so glede na razplet državnega prvenstva po pravilu utonili v povprečje. Za perspektivne sedaj veljajo leto ali dve mlajši. In tovrstna smernica se ponavlja iz leto v leto.
So za to krivi trenerji ali sistem, če obstaja, niti ni pomembno. Če bi želeli kaj spremeniti, bi morali pogledati vsaj k panogi smučarskega teka. Klubski trenerji, zaposleni preko panožnih športnih šol, so razporejeni po klubih in tam so večinoma nosilci dela z mladimi do konca mladinske dobe. V biatlonu trenerji delujejo le na ravni (reprezentančnih) selekcij. In če med tekaškimi klubskimi trenerji vlada konkurenca in so rezultati njihovega dela vidni na vsaki domači tekmi, pa med biatlonskimi trenerji konkurence ni. In s tem tudi upov, ki bi vsaj dihali za vrat Mariču.