Potem so tu tisti njihovi avtobusi. Dvonadstropni, ki so v mestih okretnejši in hitrejši od ljubljanskih dolgih glist, ki pa imajo začuda le ena vrata. Ena vrata? Zakaj? Mogoče ker so Britanci zares briljantni le v oblikovanju vrst. Ker samo barbari ne vedo, da je treba na avtobus čakati v vrsti, ne v gruči. Težava je seveda v tem, da se vrsta vije daleč ven iz nadstreška, avtobusu pa je treba pomahati, da ustavi. In to sme narediti le prvi v vrsti – ki morda ne čaka iste številke kot vi. Kršiti morate torej svetinjo vrste, stopiti pred njo in prav po kmečko mahati, kar je nam, potomcem cesarstva, rahlo izpod časti. Naj ustavi, zaboga, saj je postaja! No, ko ustavi, se moramo najprej umakniti onim, ki izstopajo. Ena vrata, saj veste. Kakor koli že, šele zdaj sledi prava zabava, obredno, rahlo zajedljivo klanjanje tistih, ki so v vrsti, onim, ki niso: izvolite, prosim, ne, ne, dajte vi, lepo prosim, ne, kar naprej, ne, hvala, vi ste na vrsti… Kot tisti barviti ptiči, ki v tropskem gozdu uprizarjajo svoj zapeljevalski ples samicam. Vsi pa smo še zmeraj zunaj, na mrazu, v dežju… Naj živi britanska etiketa.
A ta etiketa ima vendarle tudi svoj prosti dan, svoj dan barbarstva. To je božič, vrhunec celomesečne potrošniške histerije in zločinskega ubijanja možganov z božičnimi napevi na vsakem koraku. Verjetno prav ta slaboumna muzika povzroči božično kap celotnega storitvenega sistema, saj Velika Britanija enostavno ugasne vse, gostilne, bare, bifeje, muzeje, galerije in celo javni transport – po vsej državi ne vozi niti en vlak, v Londonu zaprejo podzemno, avtobusov ni. Ta enkratni vpliv krščanstva na javni promet se verjetno lahko meri le še s Kim Jong Unovim rojstnim dnem in ramadanom v Savdski Arabiji. A začuda je vernikov v božjem hramu, v sami westminstrski katedrali, na ta posvečeni dan na zborovskem nastopu le za dve vrsti; še pet smo jih hvaležno napolnili premraženi turisti, ateisti in drugi pogani.
Toda če dobro premislim, ta prazna cerkev ni čudna. Ne le da je v Veliki Britaniji zelo malo in vse manj aktivnih krščanskih vernikov, tudi sicer je nekrščanskega (15 odstotkov) in neverujočega (25 odstotkov) prebivalstva kar štirideset odstotkov. Kako si potem lahko država privošči tudi njim, ki ob drugih dneh častijo druge bogove ali zgolj zdravi razum, ustaviti vlake in metroje?
Vprašanje je retorično, država si, ne le ta, privošči marsikaj. Tako na državnem radiu ponudi prazničen pogovor strokovnjakov o barvah in njihovem pomenu in ta se kar nekaj časa vrti okoli rdeče, ki da simbolizira nasilje pa tudi moč in seksualnost. Seksualnost zato, ker »naša koža ob spolnem vznemirjenju pordi«, razlaga gospa, mene pa prešine, da se premalo vozi z javnim prometom. V avtobusu in metroju velikih britanskih mest koža polovice potnikov nikoli ne zardi, ne ker ne bi doživeli spolnega vzburjenja, ampak ker njihova koža ni bela… Bela teorija za univerzalno seksi rdečo? Tako je to, če belopolti novinar v studio povabi zanesljivo rdečelase strokovnjake. Isti dan temnopolta podjetnica Bianca Miller razloži, da kani ustanoviti podjetje, ki bi izdelovalo široko paleto nogavic »kožne barve«, ne le tiste, ki je naprodaj zdaj in je opisana kot »rožnatopeščena«. Če je v ZDA rasizem odkrit in rad strelja, se v Združenem kraljestvu očitno skriva v niansah.
Tako torej, dobrodošli turist, na božič priletiš na Heathrow, opremljen z elektronsko vozovnico za enega redkih avtobusov do Londona. Gneča zbeganih turistov narašča. Uslužbenki suvereno dajeta napotke o tem, v kateri vrsti naj stojimo na mrazu, a zraven malo zmedeno pogledujeta druga drugo. Balkanka v meni nezmotljivo začuti: vozovnica je brez vrednosti, ti dve »glumita budale«, tukaj bo treba čez ograje. In točno to se zgodi. Tisti, ki uvidimo položaj, smo na edinem avtobusu, uboge Kitajke ostanejo na letališču. Morda so še danes tam. V vrsti.
Tudi pot iz Londona na drugo letališče je taka, da se mi milo stori po indijskih avtobusih. Prtljage na postaji ves dan ni mogoče pustiti v garderobi, zvečer pa zaprejo še čakalnico, tako kot gostilne, bifeje, vse, hoteli so že mesec dni razprodani. Zmrzujočim turistom nam ne preostane drugega, kot da se stisnemo v predprostor čakalnice, kjer je kakšnih 8 stopinj Celzija. Trije redni stanovalci, brezdomci, nas debelo gledajo: pa kaj naj zdaj to pomeni, v moj kot rinejo, kdo so tile? Potem nam prijazno odstopijo košček tepiha. Najprej stojimo, potem sedimo na kovčkih, po treh urah dremamo sloneč na kovčkih, po petih urah skrčeni od mraza v polsnu zdrknemo na tla… Tudi te vozovnice so lažne, do treh zjutraj ne odpelje niti en avtobus. V šestih urah smo doživeli morda največjo transformacijo v svojem življenju: iz razigranih turistov, predstavnikov srečnega srednjega razreda, do vdanih, brezpravnih, na ledenem betonu ležečih obupancev, zavidamo karton najbolj »spedinanemu« klošarju. Pot iz sreče v nesrečo je, dragi moji, strašno, strašno kratka.