»Ni točenega,« odgovori šanker. »Potem pa v flaši,« nadaljujem. »Samo v piksni ga imamo,« se zgodi nova zavrnitev. Ne zadnja. »Okej, bi potem lahko dobil stekleni kozarec?« »Lahko vam dam plastičnega.« Zmlet od »nejev« pristanem na vse: »Koliko?« »Tri evre.« Kupim najdražjo pločevinko piva v življenju in se začnem nemudoma počutiti bistveno slabše. Eh, naivko, si rečem. Malenkost te zanese glasbica, pa kaj hitro pride opozorilo, da imaš opraviti z mašinerijo brez stila. Da ni vse v tem, da bend zveni dobro, ampak je ne nazadnje pomembnejši družbeno-politično-sociološki kontekst. Glede na to, da je šlo za isti večer, v katerem so zapirali Bikofe, lokalček na Židovski stezi, ki je od »piksne za tri evre« oddaljen kvečjemu 300 metrov in kjer si katero koli pijačo dobil postreženo po najvišjih standardih (primerni kozarci, limone in drugi dodatki za sprejemljivo ceno), je bila situacija zgovorna. Center mesta je zavzela ekipa, ki je še ne tako davno uspela priti kvečjemu do primestja, če že ne do Planice. In po drugi strani se ekipo, ki v Planici ne bi imela nobenih možnosti, meče iz okolja, kjer ima edino možnost.
To ne čudi. Župan je privrženec Daniele, pevke, za katero moraš, če premoreš kanček »odprtosti za marsikaj«, sicer priznati, da zna. Ko so na Braču neko jesen zapirali disko klub in je didžej z internacionalnega preklopil na domačijski program vključno z Bijelim dugmetom, so se domorodne Lucije, ki so tisto leto zavozile študij v Zagrebu in so ostale na otoku, prav ob Danieli najbolj razživele. Zvenela je kot sestra, ki jih tolaži. Nepozabno. Vendar jih ta »odprtost za marsikaj« nujno dobi po glavi. Kajti medtem ko ti sprejemaš njihovo, oni tvojega pač ne. Primer tega je Bikofe. Medtem ko se na Prešernovem ali Kongresnem trgu dogajajo najbučnejši spektakli vsak teden, oni ne morejo več spuščati svojih glasbic. Kar pomeni, da je to, kaj ja in kaj ne, odvisno od neke zelo široko zastavljene diskrecijske pravice. Na katero pa slejkoprej ne vplivajo marnje, kakršna je glasbeno ljubiteljska afiniteta, temveč vse kaj drugega. Tako lahko primer Bikofe dojamemo kot drobiž, s katerim je župan potrgoval s centraškim »nobilityjem«, da so mu na račun žrtvovanja Bikofeja, kot grešnega kozla hrupnosti, čeravno je dejansko bil predvsem oazica miru in stila, dopuščene druge vrste večjega hrupa, ki se dogajajo izključno v njegovi režiji.
A sliši se tudi, da ključen problem niti niso stare družine iz kvarta, temveč trgovanje s stanovanji (za tujce), ki v tistem predelu veljajo za najelitnejša. Interes nepremičninarjev torej. Srečno in zdravo želim.
