Rečeno drugače. Prihodnost športa je odvisna od tega, kako na široko se zna razširiti filozofija, na kateri temelji stavek: »Ko se još loži na fudbal, samo dileje (prev. bedniki).« Izrekel ga je glavni junak srbskega filma Rane. Švaba po filmskem imenu, sicer pa Milan Marić, tedaj 15-letni naturščik, danes pa igralec. Njegov filmski izrek govori o stanju človeka, ko ga niti nogomet ne zanima več. Ali, v prenesenem pomenu, kakršenkoli športni prenos. Kar se zgodi. In če se zgodi, to pomeni problem. Problem za šport in problem za posameznika. No, ne nerešljiv problem. Odjemalec športnih prenosov ga lahko reši bodisi tako, da se oprime česa drugega, na primer poslušanja jazza, obiskovanja razstav, planinarjenja, zbiranja metuljev in podobno, ali pa da čaka in dočaka, da ga stara zanimancija spet potegne. Kar je tudi rešitev za šport. Kar je tudi mogoče. V grobi praosnovi odnosa med športom in sledilcem je prihodnost športa še vedno odvisna od navijaške vneme. Od pripravljenosti ljudi, da spremljajo šport. Da plačujejo vstopnice. Da se med tekmami ne zatekajo na Discovery, ampak ostajajo na TV-kanalih s tekmami.
Obilje ponudbe
A ta osnovni odnos je postal problematičen. Zaradi več razlogov. Športne ponudbe je danes več kot kdajkoli prej. Obenem je prisotnost stavnic spremenila kulturo spremljanja športa. Bolj kot prenosi tekem po TV so aktualne spletne strani z ažuriranimi rezultati vseh tekem, ki se tisti hip igrajo, in na katerih lahko stavci preverjajo, ali so stave postavili točno ali zmotno.
Obilje ponudbe obenem vpliva tudi na vse bolj razpršeno osredotočenost gledalstva. Na to, s kakšno intenzivnostjo navijač spremlja športno panogo, športnika ali klub. V tehnološko bolj »zaostalih« in obenem manj globaliziranih časih z manj tekmami so klubi lahko računali na zvestejše občinstvo tudi zato, ker ni bilo takšne ponudbe kot danes. Zvestejše občinstvo pa se od manj zvestega razlikuje predvsem po tem, da prvo pride tudi na tekmovanje, medtem ko drugo raje ostane doma in svoje potrebe zadovoljuje za računalnikom. Magari s »streaming« prenosi. Ni bistvene razlike. Klub ali šport od takega človeka nima nič, razen v kolikor ne pridobi sponzorskih sredstev od ponudnika internet paketov. Povzeto na kratko, gre za vprašanje, kdo bo šport plačeval.
Za velike tudi prihodnje leto in še kakšno po njem ne bo problematično, medtem ko bodo težave majhnih okolij z manjšimi klubi in manj atraktivnimi ligami še večje, kot so bile. Takšno okolje je tudi naše. Vzemimo za primer slovenski nogomet. Ne zato, ker ga imam nadvse rad, temveč zato, ker gre za najbolj komercialen šport. In najbolj profesionalizirano kapitalističen šport. Po podatkih uradne strani slovenske prve lige je bilo v 23 sezonah odigranih 4815 tekem, ki jih je videlo skupno 5,306.059 gledalcev. V povprečju torej 1103 gledalcev na tekmo. Če je vsak od njih za vstopnico plačal današnjih 10 evrov, to navrže dobrih 53 milijonov evrov skupnega prihodka lige v vseh letih njenega obstoja. Če to številko razdelimo s številom igralcev, ki so kdaj nastopili v prvi ligi, teh je bilo 3053, pridemo do tega, da je vsak slovenski nogometni profesionalec priigral v povprečju nekaj več kot 17.000 evrov denarja iz žepov gledalcev. V vsej svoji karieri! Ob predpostavki, da ta traja deset let, to pomeni, da je slovenski nogometni profesionalec priigral 1700 evrov na leto. Torej solidno mesečno plačo. Čistega bruta seveda. Stroški vzdrževanja igrišč, potovanj, sodnikov, varnosti, reklame, opreme, režije, kazni in drugih malenkosti v tej računici kajpada niso zajeti. Verjetno se bomo strinjali, da že »na oko« ta groba računica ne vzdrži.
Navijanje za amaterje
»Vsi smo Maribor,« je v začetku jeseni, ko se je NK Maribor uvrstil v ligo prvakov, neki Ljubljančan v mešani družbi, v kateri je bila tudi mariborska vstajnica, parafraziral vstajniški slogan. Vstajnica ga je popravila: »Ne. Mi smo Maribor.« Se je kar strinjati. Kajti športnofinančno je država še najmanj podobna NK Maribor. Prej Olimpiji, ali še bolj kakemu drugemu klubu z bistveno manjšim obiskom od NK Maribor. Kajti NK Maribor je ok. Ima svojo računico. Igra v Evropi. Olimpija, kot nekoč nosilni republiški klub v večini športov, je ta, ki je dejansko lahko metafora za stanje v državi. Tako kot so na Hrvaškem »vsi Dinamo« in v Srbiji »vsi Zvezda«. Kajti vsi nekoč nosilni republiški klubi doživljajo podobno usodo kot Olimpija. Nikakor se ne morejo zrealizirati, kot bi se radi. Dinamo ne more uspeti v Evropi, Zvezdo pa v Srbiji redno premaguje Partizan. Obenem pa gre za klube, ki so bili nosilci tranzicije iz socialistične športne ureditve v kapitalistično. Kar je v primeru Olimpije pomenilo, da so v klubu ohranili enako visoke prihodke soudeležencev (igralcev itn.), kot so bili v času nekdanje države. A tudi večjega trga in vendarle večjega števila gledalcev. Izrazito hude finančne kolobocije in krize so se morale zgoditi, da se je Olimpija (z njo mislim predvsem na nogomet in košarko) vsaj kanček začela sprijaznjevati s tem, da ne moreš biti večji, kot ti je dano. Še najmanj po prejemkih. Kar pa, glej si ga, zlomka, nadvse pozitivno vpliva na igro. Vsaj na košarkarje. Tako simpatične košarke, kakršno igra letošnja postava Ljubljančanov, že dolgo ni bilo videti, pa je klub v fazi »šparanja«.
Da, gospoda. Natanko tako. V športu se je »krčenje in zategovanje pasu« že zgodilo. Povprečni zaslužek igralca iz manjših nogometnih prvoligaških klubov se giblje okoli 300 evrov. Ne samo v nogometu. Od brcanja, metanja na koš, drsanja, teka, skakanja, ciljanja, prerivanja, in kar je še podobnih motoričnih spretnosti, se pri nas ne da najesti kruha, in nič ne kaže, da bi se stanje kmalu spremenilo na bolje. Profesionalna prihodnost bo pripadla redkim posameznikom (bodisi klubom ali posameznim športnikom), ki bodo dovolj talentirani, drzni in ambiciozni, da bodo prebili lokalne okvire in zaslužili denar zunaj, drugim pa preostane amaterizem.
Podobno kot na Islandiji. Dopoldne ribič, popoldne centralni nogometni napadalec. Uveljavitev idiličnega »nordijskega« modela torej, tisto pravzaprav, za kar »smo se borili«. Obstajata še dve možnosti. Pomoč države ali pa privatizacija, oziroma prodati samega sebe kupcu iz tujine, ki ga nakup zanima zaradi nekih sekundarnih ambicij. Na primer zato, da ima rezervno ekipo ali pač možnost za uveljavljanje mlajših neafirmiranih športnikov v slovenskih tekmovanjih. Kar se v nogometu že dogaja in kar bi v vulgarni projekciji prihodnosti lahko bilo videti tudi tako, da bi v posamezni slovenski ekipi igrala po eden ali dva domača igralca, sicer pa pretežno tujci. Podobno kot v prvi angleški nogometni ligi.
In mi, navijači, alias odjemalci športa? Preostaneta nam široka spletna ponudba in stavničarstvo, sicer pa se brez dvoma da navijati tudi za amaterje. Kot v osnovni šoli za svoj razred: »A v finale, B v kanale!«
