Ali ima Putin vsaj deloma vendarle prav, ko Zahodu (ZDA in Natu) hkrati očita, da je v zadnjih desetletjih sistematično kršil dogovore (že med Gorbačovom in Reaganom) o tem, da se po razpustitvi Varšavskega pakta Nato ne bo širil proti ruskim mejam? Nedvomno ima v tem prav. Rusija je danes tako obkrožena z Natom, kot Sovjetska zveza nikoli prej ni bila. Če se Natova vojaška navzočnost na zahodnih mejah treh baltskih držav v Kremlju še nekako da pogoltniti, pa je že druga stvar, ko naj bi na ruskih mejah nameščali nove rakete dolgega dosega. Sploh pa za Rusijo ne more biti za nobeno ceno sprejemljivo, da bi Ukrajino vklenili v natovski obroč in jo z novimi mejami ločevali od Rusije. Estonci, Latvijci ali Litovci so eno – Ukrajinci (in Belorusi) pa so in ostajajo za Ruse (mlajši) bratje iste slovansko-pravoslavne družine. Sploh pa v Ukrajini živi največja ruska manjšina.
Ali je torej modro za Zahod, da bi ločeval Ukrajino od Rusije z novo mejo (zdaj namreč tod meja ni!)? Ukrajina je z Rusijo tudi gospodarsko usodno povezana! Priključitev Ukrajine EU ali celo Natu bi v ta svet zasadila nove stare blokovske meje. »Ali si tega želite?« je Putin pred dnevi spraševal Nemce in ves Zahod v intervjuju za nemško rtv-mrežo ARD.
Zanimivo se v zvezi s Krimom poslušajo Putinove hkrati izrečene besede, ko pravi, da etnična skupina (v tem primeru Rusi), ki se želi referendumsko osamosvojiti (od Ukrajine), sploh ni dolžna o tem spraševati centralne oblasti svoje dotedanje države (torej Kijeva). Kosovo pa da je pri tem čisto nekaj drugega, svari isti Putin pred vsakršno primerjavo. Kaj pa Čečenci? Nihče se mu tega več ne upa niti omeniti, vsaj v Rusiji ne. Ali naj raje pozabimo na njegovo dvoličnost, ko drži pod ruskim ščitom obe gruzinski bivši avtonomiji, Abhazijo in Južno Osetijo, ki sta se dejansko z (ruskim) orožjem odcepili od gruzinskega imperija? Skratka, vsenaokrog Rusije in v Rusiji sami tlijo nerešeni regionalni konflikti. In nobena kremeljska »nadzorovana demokracija« jih ne more rešiti, dokler tudi Putin ne pristane na enotna načela, ki bodo veljala tako za Čečence kot za krimske Ruse, tako za Kosovo kot za Abhazijo… Nihče ne more predvideti, kdaj in zakaj se bo okoli teh rakastih ran velikega ruskega imperija ponovno začel proces razkroja.
Tretja pot med demokracijo in totalitarizmom
Ruski predsednik Putin se je v isti poslanici pred združenim parlamentom skliceval na ideologa protiboljševistične emigracije Ivana Iljina (1883–1954) kot pričo za to, da hodi po pravi poti, ko kaže roge zahodnim vsiljevalcem receptov za demokracijo in mednarodno pravo. Iljinove misli o nujni tretji poti za Rusijo so v državni doktrini prevedene v načelo »nadzorovane demokracije«. Putinov odgovor na Iljinova napotila je: absolutno najpomembnejša naloga ruskega političnega vodstva je v tem, da ohranja varnost in enotnost države, imperija. Zato si je njegova ekipa umislila novo vsedržavno partijo in jo poimenovala Enotna Rusija. Tudi to je udejanjanje Iljinovih misli, kajti ugledni mislec naravnost predlaga tretjo pot med (zahodno) demokracijo in (boljševiškim) totalitarizmom; imenuje pa jo kot »trdo, nacionalno-patriotsko liberalno diktaturo«.
Putin je nekdanjim sovjetskim državljanom, ki so se po razpadu sovjetskega imperija znašli tudi duševno čisto na dnu, povrnil (samo)zaupanje: Rusijo je v dobri meri kot velesilo povrnil na eno vodilnih mest v svetovni politiki. Pod okrilje »matuške Rusije« je (na koncu?) povrnil še rojake s Krima, ameriškim in natovskim vsiljivcem pa rekel odločni »njet«… Za takšno politiko žanje navdušeno podporo svojih rojakov; tolikšne vseljudske podpore menda ni imel še noben ruski, kaj šele sovjetski voditelj.
Putin pa tudi ne spi, ampak pridno utira nove vezi. Američanom in Evropi tako rekoč pred očmi kot zaveznika prevzema turškega premiera Erdogana. Torej voditelja (podobnih ideoloških pogledov) tiste sovjetsko-ruske sosede, ki je vsa desetletja hladne vojne bila poglavitno vzletišče za ameriške vohunske polete. Včerajšnji in zgodovinski sovražnici se znata čez noč pobratiti, če naletita na istega nasprotnika ali vsaj zoprneža. Bruselj tako ne zna najti skupnega odgovora na desetletno čakanje Turčije za vstop v EU, Američani pa si čedalje bolj širijo fronto sovražnikov med muslimanskimi državami, in Erdogan za to ne more ostati slep.
Putin že dolgo dograjujejo strateško partnerstvo s Pekingom, še zlasti preko Šanghajske skupine. Ta je v bistvu azijska sveta aliansa za boj proti vsakršni etnični emancipaciji podjarmljenih narodov – formalno vsem takšnim pojavom pravijo pač terorizem. Oba ključna imperija, ruski in kitajski, se tesno varnostno in vojaško povezujeta, da bi skupaj zadušila iste sovražnike, ki spodjedajo imperije v srednji Aziji. Nam v Evropi so sicer najbolj znani muslimanski Ujguri na zahodu Kitajske in na vzhodu Kazahstana, vendar imajo v Rusiji, še zlasti na Kavkazu, sobojevnike za samostojnost med trenutno poklanimi Čečenci, hitro pa se lahko tem pridružijo še drugi narodi ob Volgi.
Kitajci nenehno povečujejo odkup ruskih energentov. S tem Putinu sicer lahko lajšajo zaplete okoli Južnega toka v Evropi, vendar niti približno ne morejo Rusom nadomestiti Evrope kot dobaviteljice vrhunske tehnologije in z njo povezanega kapitala. Kitajska sicer sodi med največje gospodarske partnerice Rusije, vendar pa je Rusija za Kitajsko neprimerno manj pomembna, saj zavzema le deseto mesto na kitajskem zunanjetrgovinskem področju. Peking zatorej nikakor ne more Moskvi nadomestiti Evropske unije, če že lahko v ruski zunanjetrgovinski menjavi zanemarimo ZDA.
Tudi Indija že dolga desetletja sodi med sovjetske oziroma ruske strateške partnerje. Odkar pa je okrepila sodelovanje tudi z ZDA, Rusija izgublja primat v oboroževanju Indije. Putin želi z novim obiskom v Indiji tradicionalno močno sodelovanje spet okrepiti in New Delhi po možnosti vpeti tudi v azijski Nato, namreč Šanghajsko skupino (nad čimer pa nikakor niso navdušeni Kitajci).
Patriotizem pa gre (tudi) skozi želodec
S Putinovo državno ideologijo »nadzorovane demokracije« bo vsekakor treba računati, vse dokler bo v Kremlju plaval na valovih imperialnega nacionalizma. Strmo padanje vrednosti nafte pa lahko ruske proračunske razmere pripelje v kaotične težave, kot se je z njimi moral spopadati Boris Jelcin, ko je za enako količino nafte dobival trikrat manj milijard v proračun.
Kaj bo s Putinovimi ambicijami, ko nenadoma ne bo več denarja za plačevanje orjaške armade uradništva, vojske in upokojencev? Če naj bi prišlo tako daleč, da bi notranji nemiri spodkopavali Putinu oblast, bi se moral tudi Zahod resno zamisliti nad vprašanjem, v čem je manjše zlo: v Putinovi sicer ne ravno demokratični, zato pa stabilni vladavini, ali v nekontroliranem razpadanju ruskega imperija, ki je še vedno tudi jedrska sila.
Rubelj je iz dneva v dan manj vreden. Putin pomirja svoje državljane, češ da bo kriza trajala le dve leti. Vendar vemo, da takšne krize porodijo tudi nepričakovane stranske učinke. Kakor je pred dvema desetletjema začel razpadati sovjetski imperij, se lahko tudi tokrat začnejo oglašati ruske regije in neruske etnije (avtonomije!), ki bi bile prepričane, da bi samostojne laže reševale nastale težave. Doslej dokaj uspešna »matuška« Rusija bi postala precej manj privlačna tudi za rusko naseljene oblasti vzhodne Ukrajine, ki bi izgubile motiv za nadaljnji oboroženi boj za odcepitev od Kijeva in sprejem pod moskovsko okrilje po krimskem vzoru. Seveda pa bi ukrajinska nacionalistična elita morala prepoznati ugodnost trenutka ter ponuditi svojim Rusom sodobno avtonomijo znotraj federalizirane Ukrajine.
Mar naj bi to pomenilo, da so gospodarske sankcije proti Rusiji vendarle plodna politika? Ne, nikakor! Gospodarske sankcije proti Rusiji bodo samo še bolj razrvale že tako načeto enotnost Evropske unije, to pa bi hkrati bila dodatna voda na mlin ameriškim ambicijam, da vzpostavijo – po njihovem utrdijo – monopolarnost sveta.