Ovca je namreč zelo pohlevna žival, ki se prehranjuje s travo, konča pa na krožnikih; zato se z njo noče nihče poistovetiti. Letošnji nadpovprečni prirastek prebivalstva bo zato samo začasen. Kljub postopnemu opuščanju politike enega otroka se namreč le tretjina parov odloči za četrtega člana družine. Rodnost na Kitajskem je sicer med najnižjimi na svetu. V bistvu Kitajska bije boj s časom; ali bo prej postarana ali razvita država? Ta dilema je, poleg hudo onesnaženega okolja, nočna mora vodilnih kitajskih politikov. Sedanje kitajsko vodstvo, ki je na oblast prišlo marca 2013, poskuša spremeniti te negativne trende. Predsednik Xi Jinping, ki je gonilna sila reform, si je v kratkem času pridobil sloves politika, ki ga je po moči mogoče primerjati z Mao Cetungom in očetom gospodarskih reform Deng Xiaopingom. Kitajska je v približno 35 letih naredila tako hiter razvojni skok, kot ga v zgodovini naše civilizacije ni naredila še nobena druga država. Posledice hitre gospodarske rasti, ki je vrsto let presegala deset odstotkov na leto, so uničeno okolje in trdovraten smog, vrtoglave premoženjske razlike ter endemična korupcija. Kombinacija tržnega in planskega gospodarstva je ob avtoritarni vladavini komunistične partije omogočila izreden gospodarski razvoj, ki sloni na kapitalističnem načinu proizvodnje. Ker so razlike v dohodkih večje samo še v ZDA (tudi po številu milijarderjev je Kitajska takoj za ZDA), se mnogi sprašujejo, ali je Kitajska sploh še socialistična država, s čimer razumemo predvsem relativno majhne socialne razlike oziroma odpravo revščine.
Koliko vladavine prava
To vprašanje si večkrat postavljam tudi sam, ko se s kolesom vozim mimo univerze Renmin v središču mesta, kamor se študenti, otroci raznih funkcionarjev in direktorjev državnih podjetij pa tudi drugih novodobnih elit, množično vozijo z najbolj prestižnimi avtomobili. »Socializem s kitajskimi značilnostmi« je kljub temu še naprej uradna ideologija. V prvi vrsti je to vodilna vloga komunistične partije ter državna lastnina nad zemljo in glavnimi proizvodnimi sredstvi; banke in težka industrija so na primer še vedno trdno v državnih rokah. Oblasti sistematično odpravljajo tudi revščino. Po kriterijih Svetovne banke je zelo revnih še vedno skoraj 200 milijonov Kitajcev, več kot pol milijarde pa se jih je povzpelo v srednji sloj. Da bi odpravili revščino in nadomestili pomanjkanje delovne sile, so oblasti sklenile, da se bo v naslednjih letih s podeželja v mesto preselilo povprečno odstotek prebivalstva ali okoli 13 milijonov ljudi na leto.
Cena hitrega gospodarskega razvoja v političnem sistemu, v katerem so bili partijski funkcionarji doslej praktično nad zakonom, je korupcija, ki je prisotna v vseh porah družbe. Predsednik Xi Jinping postavlja to vprašanje tako usodno kot nekdaj Hamlet: »Ali bomo korupcijo odpravili mi ali pa nas bo odpravila ona.« Zaradi korupcije sta po njegovem ogrožena ne samo oblast komunistične partije, ampak tudi obstoj države. Ker je še vsako novo vodstvo obljubljalo energičen boj proti korupciji, nato pa je nanj kmalu pozabilo, so mnogi pričakovali, da bo tudi tokrat tako. Zgodilo se je nasprotno; pred sodišče so postavili kar 55 visokih državnih funkcionarjev, samo v letu 2013 pa so kaznovali kar 182 tisoč funkcionarjev, direktorjev itn. Nedavno so pod obtožbo korupcije zaprli tudi bivšega člana politbiroja Zhou Yongkanga, ki je bil kot politik odgovoren za varnostni aparat (vrsto let je bil tretji človek na vrhu oblasti), in namestnika šefa centralne vojaške komisije oziroma generalštaba kitajske vojske generala Xu Caihouja. Iz kleti njegove razkošne vile so na primer odpeljali kar pet vojaških tovornjakov do vrha naloženih z bankovci, zlatom, žadom in drugimi dragocenostmi, ki jih je sprejel kot podkupnino za prodajanje visokih vojaških položajev. Večina odstavljenih funkcionarjev pripada političnemu krogu Jiang Zemina, bivšega predsednika države in generalnega sekretarja KP (1989–2002). Jiang Zemin, ki je ostal zelo vpliven politik tudi po formalnem odhodu z oblasti, naj bi lojalnost članov svoje frakcije, pa tudi družine, bogato nagrajeval prav s korupcijo. Vrh protikorupcijske kampanje bo po vsej verjetnosti njegova aretacija, na kar nakazuje tudi to, da se ne udeležuje več javnih slovesnosti in da so ga v medijih nehali naslavljati z vzdevkom tovariš. Kljub radikalni protikorupcijski kampanji je Kitajska na lestvici Transparency International letos padla kar za 20 mest, zaradi po mnenju njenih ustvarjalcev še vedno premalo dorečene zakonodaje, premajhne transparentnosti, ki dovoljuje politične obračune z nasprotniki, in dejstva, da iz javnega registra podjetij ni mogoče razbrati njihovega lastništva.
Boj proti korupciji je lahko uspešen samo v pogojih vladavine prava. Tega se zaveda tudi Xi Jinping, ki je, med drugim, doktor pravnih znanosti. Na zadnjem partijskem plenumu so sprejeli njegov predlog o reformi pravnega sistema, v katerem komunistična partija ne bo več nad zakoni oziroma ustavo. Kako to uresničiti, ostaja odprto vprašanje, še posebej zaradi propada podobnih sovjetskih in jugoslovanskih reform, kar imajo v Pekingu kljub časovni oddaljenosti še vedno pred očmi. Reforme zato v nobenem primeru ne smejo dobiti prizvoka nekakšne »kitajske perestrojke«. V tem primeru bi Xi Jinping postal nekakšen kitajski Gorbačov. To bi bil njegov politični konec, saj imajo konservativci v partiji še vedno močan vpliv. Zato Xi Jinping spodbuja tržne reforme, vladavino prava in boj proti korupciji, po drugi strani pa ne dopušča nikakršne politične opozicije, niti znotraj niti zunaj sistema, ki bi lahko zamajala vodilno vlogo partije. Oporečnike, ki ob podpori zahoda zahtevajo večpartijski sistem, obsojajo na dolgoletne zaporne kazni. Tisti, ki so pričakovali, da bo novo vodstvo sprožilo liberalne reforme zahodnega tipa, so se ušteli. Najvišji kitajski politiki so nekajkrat dali vedeti, da Kitajska, ki ima skoraj pettisočletno državno tradicijo, ne bo poslušala nasvetov držav z bistveno manjšo državno tradicijo.
Ogrožen ameriški monopol
Doslej še nobena država, ki je imela izredno visoko gospodarsko rast, dolgoročno ni uspela. Predsednik vlade Li Keqiang, ki se kot doktor znanosti s področja ekonomije ukvarja predvsem z gospodarskimi vprašanji, si prizadeva, da gospodarska rast ne bi padla pod 7 odstotkov na leto, kar še omogoča zaposlovanje in s tem notranjo stabilnost. Zaradi izjemnega povečanja notranjega dolga, presežkov proizvodnje v mnogih panogah in zastajanja produktivnosti pa niso izključeni niti bolj črni scenariji. Uspešen razvojni model bi zahteval tudi decentralizacijo upravljanja, kar bi bistveno zmanjšalo moč partije, na kar pa ta (še) ni pripravljena.
Globoke družbene spremembe, sploh če sovpadajo z notranjo in zunanjo nestabilnostjo, so običajno zelo nevarne. V takšnem zgodovinskem trenutku je danes Kitajska. Zato novo vodstvo posveča zunanji politiki veliko pozornost. Njegovi kritiki trdijo, da spodbuja nacionalizem, s čimer naj bi odvrnilo pozornost od domačih problemov. Ker bo Kitajska po gospodarski moči vsak hip dohitela oziroma celo prehitela ZDA, se vsaj v Aziji postopoma končuje obdobje Pax Americana. To je povzročilo dolgoročno strateško rivalstvo med velesilama. Na letošnjem vrhu držav APEC v Pekingu je kitajski predsednik ponovno predlagal ameriškemu predsedniku Obami vzpostavitev »novega sistema odnosov med državama, v katerem bodo upoštevani njuni temeljni interesi«. Med njegovimi šestimi načeli miroljubne koeksistence med ZDA in Kitajsko sta najpomembnejši spoštovanje suverenosti in obstoječih političnih sistemov. Posebej slednje, to je, da bi se ZDA sprijaznile z dolgoročnim obstojem komunistične kitajske oblasti, je Obama večkrat preslišal. V tem primeru bi se morali v Washingtonu namreč odpovedati nekaterim temeljnim ideološkim dogmam in misijonarskemu poslanstvu širjenja ameriškega modela demokracije. Zato se Kitajska počuti ogroženo in trdi, da jo poskuša zahod, predvsem ZDA, destabilizirati in obkrožiti. Primer takšne politike naj bi bila po tukajšnjem mnenju tudi ameriška podpora separatističnim gibanjem na Kitajskem in uporniškemu gibanju v Hongkongu. Če bi prevladali uporni študenti z zahtevo po neposrednih volitvah lokalnih oblasti, bi se lahko podobne zahteve pojavile tudi v notranjosti Kitajske, kar bi ogrozilo obstoj komunistične partije na oblasti.
Kitajska je po drugi strani začela ogrožati ameriški globalni politični, vojaški in gospodarski monopol. To potrjujejo hitro naraščanje kitajske vojaške moči, njena akcija za ustanovitev banke hitro rastočih držav skupine BRICS, ki naj bi bila alternativa Mednarodnemu denarnemu skladu, pa pobuda za ustanovitev Azijske infrastrukturne banke, ki bo tekmovala z Azijsko razvojno banko, ki je pod ameriškim vplivom, itn. Kitajska s svojo naraščajočo močjo brez dvoma spreminja razmerje sil v tem delu sveta, še posebej v Vzhodno- in Južnokitajskem morju, kjer poskuša obnoviti vpliv, ki ga je imela na tem območju nekdanja imperialna Kitajska. Njen spor z Japonsko glede lastništva nekaj nenaseljenih skalnatih otočkov v Vzhodnokitajskem morju je posledica nerazrešene zgodovinske dediščine in dejstva, da so ZDA te otoke po drugi svetovni vojni arbitrarno predale Japonski kot svoji zaveznici, čeprav bi jih morali v skladu z medvojnimi zavezniškimi sporazumi izročiti Republiki Kitajski. Zaradi krize v Ukrajini in ameriških pritiskov na Rusijo, kakor tudi zaradi nedvoumne ameriške podpore Japonski in drugim državam, ki so v sporu s Kitajsko, je prišlo do dolgoročnega vsestranskega povezovanja med Kitajsko in Rusijo, ki vzpostavlja novo geopolitično stanje v Aziji. Ker sta Kitajska in ZDA zaradi obsežnega gospodarskega sodelovanja in finančnih povezav nekakšna siamska dvojčka, Kitajska ima v svojih rokah na primer preko tisoč dvesto milijard ameriških državnih obveznic, bodo v eni in drugi prestolnici poskušali strateško rivalstvo vzdrževati na obvladljivi ravni. Kitajska vstopa v leto ovce torej z velikimi izzivi. Kako jih bo reševala oziroma rešila, pa bo zaradi njene velike gospodarske moči čutil ves svet.