Prihodnost, ki je morda niti ne bomo imeli

Znanost je povedala

Podnebni znanstveniki so v letu 2014 izdali v okviru Medvladnega odbora za podnebne spremembe več poročil, zadnje – sintezno – novembra. To obravnava tako fizikalne osnove znanosti podnebnih sprememb kakor tudi zdajšnje in prihodnje učinke podnebnih sprememb ter našo ranljivost in prilagajanje nanje. Vsebuje tudi možne načine, kako blažiti podnebne spremembe ali, povedano preprosto, kako se s spremenjeno svetovno energetsko politiko še da izogniti nebrzdanemu ogrevanju našega planeta. Za ugotovitvami stoji šest let dela okoli štiri tisoč znanstvenikov, ki so povzeli in ocenili nad 30 tisoč raziskav.

Bistvena sporočila so, da so antropogeni izpusti toplogrednih plinov, zlasti ogljikovega dioksida, trenutno na najvišji ravni v zgodovini človeštva. Podnebne spremembe se dogajajo na vseh celinah sveta, skupaj s posledicami, kot so materialne škode zaradi poplav in suš, učinki na zdravje ljudi v revnih državah ter spremenjeno stanje ekosistemov. Ozračje se bo še segrevalo in učinki stopnjevali, še zlasti, če bomo dopustili dvig globalne temperature za štiri stopinje Celzija, in ga ne bomo omejili, kar je še možno, na dve – še nekako varni – stopinji. Obstaja cela vrsta ukrepov, s katerimi lahko relativno poceni spremenimo tok dogajanja, saj je za vlaganja v zeleno energijo in večjo učinkovitost njene rabe potrebno manj denarja kot za kasnejše reševanje posledic. Potrebno pa je tudi takojšnje premišljeno prilagajanje vseh aktivnosti, od kmetijstva, gospodarstva do turizma, tistemu delu ogrevanja, ki je že tu in je otipljiva posledica dvajsetletnega odlašanja z reševanjem klimatskega problema.

Vreme in časopisne naslovnice

Drugi ključen dogodek v letu 2014, s pomembnimi posledicami za leto 2015, je bilo samo vremensko dogajanje. Vreme sploh ni izginilo z naslovnic svetovnih časopisov in večina informativnih oddaj na televizijah se je začenjala z nazornimi posnetki nove vremenske ujme. Posnetkov poplavljenih polj, polomljenega drevja zaradi žleda, ljudi brez elektrike ali podivjanih voda nismo gledali le pri nas. Hrvati so našteli še veliko več vremenskih rekordov kot mi, Balkan je bil več pod vodo kot suh, v Italiji, Franciji in Švici so šli vremenski dogodki onkraj vsega zgodovinskega spomina. ZDA se borijo s sušami, ki trajajo že nekaj let brez premora, Azija pa je ob vsem še na udaru vse intenzivnejših tropskih ciklonov. Velik del Evrope je zabeležil najprej najtoplejšo jesen, odkar potekajo meteorološka merjenja, nato pa še najtoplejše leto kot celoto. Štirinajst od petnajstih najtoplejših let se je zgodilo v 21. stoletju, in imamo alarmantno visoke temperature obsežnih območij oceanskega površja. Globalna povprečna temperatura na površju bo letos bržčas postavila nov rekord v dobi merjenj vremena. Skratka, leto 2014 bo prehitelo 2010 kot najtoplejše zabeleženo leto.

Pretoplo podnebje in hladna vojna

Tretji sklop je povezan s politiko. Spomnimo, da se je evropski svet oktobra odločil, da EU in države članice zastopajo pogajalsko izhodišče, da so pripravljene zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za 40 odstotkov do leta 2030 glede na leto 1990. To sicer še zdaleč ni dovolj, je pa vsaj trdno stališče. Novembra so presenetile ZDA in Kitajska s svojim napovedanim sodelovanjem pri zmanjšanju izpustov. Kitajska bo omejila svoje onesnaževanje (šele) do leta 2030 ali celo prej in povečala rabo energije, ki ne prispeva k izpustom toplogrednih plinov, za 20 odstotkov. ZDA so se strinjale, da bodo zmanjšale izpuste za dobro četrtino glede na raven iz leta 2005 do leta 2025. A ZDA se zavzemajo za dogovor, ki bi se izognil določanju po mednarodnem pravu zavezujočih ciljev o zmanjšanju emisij, zaradi spora s kongresom. Šele na srečanju skupine G20 pa je postalo jasno, kako malo je svetovnim nosilcem oblasti mar za podnebje. V sprejetem dokumentu, ki obsega tri strani, je absolutna prioriteta globalna rast gospodarstva. Na treh straneh je beseda rast omenjena kar 29-krat, podnebnim spremembam pa je namenjen en stavek. In še ta govori le o podpori dejavnostim, ki bodo naslavljale podnebne spremembe. Pred decembrsko podnebno konferenco v Limi je bil to slab obet. Na tej naj bi sprejeli dokument za trden temelj novega podnebnega sporazuma, ki naj bi ga dočakali konec leta 2015 v Parizu.

A Lima je bila le še zadnje v vrsti političnih razočaranj tega leta, saj sklepno besedilo, imenovano tudi »Klic iz Lime k podnebni akciji«, na 37 straneh ponuja le zelo nedoločne kriterije za nacionalne podnebne zaveze, ali bolje, le seznam različnih možnosti, za katere vemo že leta. Namesto obvez smo dobili vljudno prošnjo državam, naj do marca 2015 predložijo nacionalne načrte za zmanjšanje izpustov in posredujejo informacije o tem, kako nameravajo te cilje doseči. Rezultat podnebne konference v Limi je torej le minimum za nadaljevanje pogajanj. A v stilu kozarca, napol polnega z vodo, je evropska komisija dogovor pozdravila in ga označila kot »korak naprej« na poti do globalnega podnebnega sporazuma v Parizu. V tekstu so celo opazili, da naj bi dogovor zahteval od vseh držav, da opredelijo predlagane cilje za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov »na jasen, transparenten in razumljiv način«. A največje jabolko spora ostaja nerešeno, saj se ni mogoče dogovoriti o tem, katera država je bolj ali manj kriva za izpuste. Izpuste toplogrednih plinov je mogoče obravnavati na državni ravni, na ravni izpustov na prebivalca, v zgodovinski perspektivi, na ravni proizvodnje ali potrošnje, z upoštevanjem izsekavanja in propadanja gozda in še kako. Vsak izračun pokaže na drugega krivca in seveda postavi dogovarjanje v drugo perspektivo. Politično dogajanje pa ima še eno pomembno noto, in sicer, da bolj ko se podnebje ogreva, bolj se ohlajajo odnosi med nekaterimi državami. Svet ima vroča vojna žarišča, po drugi strani pa drsimo v nove hladne vojne. Rusija na primer bo izjemno pomembna za dosego kakršnegakoli dogovora, vendar so njeni odnosi z EU ali z ZDA vse prej kot idealni. Prav lahko se zgodi, da si države za talca izberejo prav podnebna pogajanja.

Človeška družba se ne spreminja čez noč. Bo imela podnebna znanost sploh kakšen učinek na družbo? Ali niso ljudje že siti podnebne tematike in že otopeli od opozoril znanstvenikov, ki govorijo podobne stvari že desetletja? Tudi mediji podnebno znanost vse manj podpirajo, saj ponavljanje enih in istih znanstvenih dejstev ne veča naklade, števila klikov ali gledanosti. Koliko pa bodo dramatične znanstvene ugotovitve v letu 2015 ganile nosilce odločanja? Odločajo tisti, ki nočejo dojeti, da narava ni brezplačna samopostrežba za neskončno gospodarsko rast in da človeštvo vsako uro eliminira s svojim delovanjem tri druge, mogoče veliko bolj edinstvene živalske vrste, kot pa je ravno naša. Tudi politiki mnogih držav v razvoju ne dojemajo sporočil znanosti, saj še vedno ponavljajo, da morajo emisije zmanjševati samo industrializirane države. Politikom in lastnikom velikih gospodarskih družb ali bank se tudi ne zdi, da bi bile podnebne spremembe kaj pomembnejše od terorizma, kriminala, zdravstva ali šolstva. Ideje, da je gospodarska rast edino merilo uspešnosti držav, podnebna znanost še ne bo premagala. Tudi fizikalno dokazovanje, da je neomejena fizična rast česarkoli na omejenem planetu nemogoča, bo v letu 2015 naletelo na gluha ušesa. Prevladujoči ekonomski model enostavno ne zmore vračunati cene podnebnih sprememb v svoje kalkulacije, saj obračunavanja zunanjih stroškov ne pozna. »Načelo previdnosti« je gospodarstvu še vedno prej utež okrog vratu kot pa spodbuda za nove naložbe.

A politiki so in bodo le odraz ljudstva, pa naj bo to Nemčija, ZDA ali Slovenija. Večina jih je bila v zadnjih dvajsetih letih, ko se podnebna politika ni premaknila z mesta, demokratično izvoljenih. Mnogi v svojih volilnih kampanjah okolja sploh niso omenjali kot prioritete, o podnebnih spremembah pa so molčali. Fosilna energetika jim je pogosto odpirala pot do oblasti ali pa jim je pomagala tam ostati. Podnebnim spremembam so se posvečali le toliko, kolikor je bilo dobro za utrjevanje oblasti ali poti do nje. Ko so prišle vse pogostejše in intenzivnejše poplave in druge naravne nesreče nad ljudstvo, so si nadeli škornje, zakorakali v vodo, še prej pa poklicali televizijske kamere in jim nastavili svoj lepši profil. Ali pa so med uvelimi koruznimi storži tradicionalno zvestim konservativnim volilcem na podeželju obljubljali državne pomoči. To seveda ni podnebna politika. A ljudje po svetu jo zaenkrat še prepuščajo političnim kabinetom in fosilnim poslovnim pisarnam in niso zanjo pripravljeni aktivno zastaviti svoje neposredne državljanske volje. Vsi skupaj se obnašamo kot skrajni naivneži v upanju, da bodo isti politični kabineti delali ključne premike, čeprav so ujeti v prepletenosti kapitala, trgovine in lastnih interesov.

Kakšna pa bo podnebna politika Slovenije? Predsednik je v govoru na podnebnem vrhu v New Yorku septembra zagotovil, da se je Slovenija pridružila najbolj ambicioznim državam tako v okviru Evropske unije kot na globalni ravni. Torej da bomo zlahka zmanjšali izpuste toplogrednih plinov do leta 2020 za najmanj 20 odstotkov in do leta 2030 za 40 odstotkov ali več glede na raven iz leta 1990. Istočasno pa smo zagnali novo ogromno termoelektrarno na premog, ki bo vsako leto v ozračje spustila stotisoče ton ogljikovega dioksida. Na milijone evrov iz tako imenovanega »podnebnega sklada« smo namenili za subvencioniranje nakupa novih tovornjakov. Subvencij za obnovljive vire energije, zlasti za izrabo sončne energije, nismo povečali, ampak zmanjšali. Imamo novo vlado, ki podnebno vprašanje komaj omenja, kaj šele, da bi ga postavila, programsko in institucionalno, na prvo mesto razvojne politike prihajajočega leta. Premier je že v enem prvih nastopov v tujini omenil, da bo Slovenija zaprosila za posebno obravnavo, kar se tiče zmanjševanja izpustov, torej za »odpustke« znotraj EU. Izjava diametralno nasprotna predsednikovi. Slovenija je država, kjer tudi v elitnih medijih gledamo ali beremo zmedene, neresnične trditve, da je vprašanje podnebnih sprememb še odprto, da so eni znanstveniki za, eni proti. Predvsem pa še ne prepoznamo podnebnih sprememb kot priložnosti za prestrukturiranje gospodarstva v smislu preboja zelenih tehnologij, večje energijske učinkovitosti, večje rabe lesa in vodnih virov, ekološkega pridelovanja hrane, oživljanja javnega prevoza ali zelenega turizma. To bodo namreč gradniki podnebne politike, in ne iskanje odpustkov ali izogibanje zavezam.