Ondan sem odšel na eno izmed okroglih miz. Tematika: razvojne možnosti turizma v Vipavski dolini, predstavitev zaključka projekta, vrednega debelih 200.000 evrov. Predavatelji so samim sebi govorili o možnostih, strategijah, potencialih… Prisotni smo med drugim izvedeli, da je eden izmed »strokovnjakov« v drugem razredu osnovne šole narisal najlepšo risbo grozda in da bo, ko bo v zasluženi penziji, zopet posadil 500 trsov na očetovi parceli. Naslednji je ugotovil, da je vino več kot vino, zato bi veljalo na obiske turistov povabiti še pevske zbore in aktive kmečkih žena.
Rdeča nit in povzetek celotnega srečanja pa je bil, da je Vipavska dolina najlepša na vsem svetu! V namen podpore tej tezi pravzaprav niso našli vsebinskih dokazov, so pa iz rokava stresli več poimenovanj: raj, eden, paradiž… Ob ugotovljeni predpostavki, da smo najlepši in najboljši, seveda zavestno ali podzavestno sledi sklep, da se nam ljudje, ki doline niso obiskali, pravzaprav smilijo v svoji nevednosti in prikrajšanosti. Spreminjati seveda ni treba nič. Da bi analizirali prednosti, slabosti, priložnosti, nevarnosti, identificirali konkurenco, določili distribucijske kanale, je pravzaprav staromodno in nepotrebno. Uraden sklep (za 200.000 evrov!) je bil, da se moramo še večkrat dobiti!
Tudi na tej zabavljaški prireditvi s(m)o se dotaknili pregovorne slovenske nevoščljivosti kot največjega zaviralca razvoja. Trdim, da to ni res! Največji problem je samohvala: pretiran občutek samozadostnosti, ki se preliva v sebičnost, morda objestnost. Vzrok in/ali posledica je pomanjkanje samorefleksije. Ob ritualu hvaljenja smo (vsaj) močno previdni in trikrat preverimo, ali so vrata in okna res zaprta, da nas ne bi nepovabljen tujec slišal. Pa najlepše in sploh najboljše božične praznike!
