Belorusija velja za tesno zaveznico Rusije, hkrati pa je kljub izoliranosti s strani Evropske unije zaradi avtokratičnega režima Aleksandra Lukašenka ohranjala dobre odnose s sosednjo Ukrajino. Po političnih spremembah v Kijevu, ko je proevropsko protestno gibanje na Majdanu spodneslo vladavino Viktorja Janukoviča, se je Minsk šele po izbruhu spopadov s proruskimi separatisti na ukrajinskem vzhodu vključil v dogajanje in pripomogel, da sta sprti strani s posredovanjem Moskve sklenili premirje.
Minsk ostaja mediator
Slednje ostaja zelo ranljivo, po nepreverjenih podatkih je od tedaj v sporadičnih spopadih izgubilo življenje več kot 1300 ljudi, je pa pripomoglo, da se je konflikt, ki je grozil z izbruhom širših spopadov, vsaj zamrznil. Nov krog mirovnih pogajanj, ki naj bi potekal v beloruskem glavnem mestu danes in v petek po nedeljskem obisku Lukašenka v Kijevu, ni bil uokvirjen. Vzrok je preprost, beloruski predsednik je zgolj gostitelj srečanj, ki poleg sprtih strani v Ukrajini zajemajo še Rusijo in organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi, glavni akterji pa bodo poleg ukrajinskega predsednika Porošenka nemška kanclerka Angela Merkel ter predsednika Francije in Rusije François Hollande in Vladimir Putin, seveda prek svojih predstavnikov in v medsebojnih telefonskih pogovorih.
Kar zadeva Porošenka, je njegov namen uveljavitev vseh točk septembrskega dogovora o premirju, ki zajemajo tudi umik težkega orožja ter takojšnjo in brezpogojno izpustitev vseh ujetnikov. V minulih mesecih je ostajal dogovor bolj kot ne mrtva črka na papirju z grobimi kršitvami na obeh straneh, se je pa decembra položaj do te mere umiril, da so se odprle poti za resnejše pogovore. Prav v teh pa Belorusija očitno išče svoje možnosti, da se na neki način odcepi od popolne odvisnosti od Rusije in si odpre evropska vrata, ki so ji zaloputnjena zaradi nespoštovanja temeljev demokracije.
Namigi o šibkem Putinu
Skopa poročila o širši vsebini obiskov beloruskega predsednika Lukašenka in njegovega kazahstanskega kolega Nursultana Nazarbajeva v Kijevu so postala povod za nekatere špekulacije. Zahodni mediji so že ugotavljali, da sta oba zaslutila, da je ruski predsednik Putin šibek, in skušata staviti na drugega konja, najbližji pa jima je Evropska unija. Resnejši analitiki ocenjujejo, da so te razlage bolj ukrajinske želje, da z obiskoma dveh na Rusijo zelo navezanih voditeljev držav pokažejo, da Putinov tako imenovani notranji krog podpornih držav poka po šivih ter da jim Moskva predstavlja breme in ne zaledja. Resnica je verjetno nekje vmes. Predvsem Belorusija je med moskovskim nakovalom in bruseljskim kladivom z mejo s tremi članicami Evropske unije in ukrajinskim sosedstvom ter ruskim zaledjem v shizofrenem položaju. Ko se odpirajo vrata nove hladne vojne, je potreba po razvrščanju še toliko aktualnejša, in čeprav Minsk trenutno še lahko igra na karto neuvrščenosti, ta očitno ne bo dolgega veka.
Poročevalci iz Belorusije navajajo, da ta doživlja razcvet, ker se je znašla v nekakšnem vmesnem območju zahodnega sankcioniranja Rusije in lastne carinske unije z njo, zaradi česar se lahko požvižga na njihovo medsebojno gospodarsko vojno in trguje z obema stranema. V primerjavi s časom, ko je predstavljala zadnjo črno ovco na stari celini, je to bistven preskok, ki pa še ni ovrednoten in bo zanj Minsk šele prejel račun.
Diktator postaja mirovnik
Lukašenko, ki je s svojo dvajsetletno vladavino zaslužen za to, da njegova država velja za zadnjo diktaturo v Evropi, je od leta 2010 zlagoma spreminjal svojo podobo. Po zadnjih predsedniških volitvah, na katerih je bil tarča ruskih državnih medijev, se je začel oddaljevati od Moskve, ob izbruhu ukrajinske krize pa je postal glasen kritik ruskega vmešavanja v ukrajinske notranje zadeve.
Po referendumih v Donbasu je zavračal ideje o federalizaciji Ukrajine in podprl nove kijevske oblasti, nato pa se skušal uveljaviti kot mediator med Porošenkom in Putinom. Vpliven poljski časnik Gazeta Wyborcza ga je zato že letos poleti opisal kot »zadnjega evropskega diktatorja, ki se je preobrazil v mirovnega posrednika«.