To je čas pričakovanja, čas, ko vsi pričakujemo, da se bo nekaj zgodilo v naši okolici in našem srcu. V tem času pričakujem, da se bodo v naši družbi pojavili znaki, da je kljub mnogim težavam božja previdnost tista, ki nas vodi in nam sporoča, da se moramo za dobro bojevati ali se vsaj truditi še naprej.
Kaj pa je tisto, kar vas vznemirja okoli vas? V cerkvi, družbi, državi?Ko hodim po Ljubljani in ko se vozim na Gorenjsko in Primorsko, ne morem ostati neprizadet. Vznemirja me misel, da je toliko ljudi prizadetih v svojem osnovnem dostojanstvu, da mladi zapuščajo Slovenijo in gredo v tujino, da tudi del mladine ne pozna drugega veselja kot opojnost mamil ali drugih poživil. Vsem tem ljudem bi rad povedal, da moramo stopiti skupaj, se bojevati in da le združeni lahko nekaj dosežemo.
Tudi v cerkvi si želim, da bi prišlo do spremembe, da bi vsak čutil, da je cerkev lahko njegov dom, kjer ne bo sojen in še manj obsojen, ampak prostor, kjer ga bodo ljudje razumeli, mu lajšali gorje in mu vlivali novega upanja.
S svojimi dejanji (maša za partizane, javni odpor proti intervjuju z Janezom Janšo v Družini ipd.) vzbujate različne odzive. Namenoma ali spontano?Moj namen ni bil napadati nikogar osebno, če me je kdo tako razumel, mi je zelo žal. S svojim vprašanjem najbrž merite na moje osebno pismo, ki ga je nekdo brez moje vednosti izročil javnosti. Toda meni gre samo za pravičnost, prek katere zahtevam, da morata biti duhovna sfera in politična javnost ločeni. S tem želim doseči, da bi spoštovali vse pokojne, da bi zanje molili in opravljali svete daritve. To se mi zdi osnovno civilizacijsko dejanje, ki gre prek vseh političnih špekulacij. To, kako so moje besede in dejanja odzvanjali v javnosti, pa ni več v moji moči.
Ste frančiškan, tako kot novi nadškof. Papež mnogokrat s svojimi dejanji deluje kot frančiškan, čeprav je jezuit. Kako bi opisali razmah frančiškanskih vrednot in tudi posluh zanje v cerkvi?Mislim, da gre pri papežu, kakor tudi pri ljudeh, ki jim zaupa, za vrednote, ki jih je živel sv. Frančišek Asiški. Frančiškov duh pa ni vezan samo na frančiškanski red, ampak se morda še lepše uresničuje zunaj njega, na primer pri malih bratih Charlesa de Foucaulda. Mislim celo, da je bil ves drugi vatikanski cerkveni zbor v znamenju veselja nad življenjem in krščanskimi vrednotami asiškega ubožca, saj je tudi papež Janez XXIII., preden je sklical koncil, poromal v Assisi. Te Frančiškove vrednote, ki pomenijo ljubezen do revežev in veselje nad preprostim življenjem, živijo in uresničujejo v Latinski Ameriki škofje. In hvala bogu, da je eden izmed teh škofov postal papež.
Se cerkev zdaj približuje tistemu, kar ste od nje pričakovali v svojem pismu, ki je naletelo na burne odzive zaradi opozarjanja na znane nepravilnosti? Bi se še enkrat izpostavili na tak način?Počutim se kot otrok, ki je vzkliknil, da je »cesar nag«. Upam, da se nikoli v življenju ne bom prepoznal v trgovcih, ki so spletkarili in goljufivo ustvarjali »cesarjeva nova oblačila«. Kako naj bi obžaloval svojo iskreno besedo? Gotovo bi jo ponovil v vsakem primeru.
Ali čutite, da cerkev spet išče neposredno pot k verniku ? Ali imate občutek, da je papež našel rešitve tudi za slovensko cerkev?Papež Frančišek rad sam sebe imenuje le rimski škof. To pomeni, da kot naslednik sv. Petra drugim ljudem ne bi rad vladal, ampak jih le potrdil v veri in veselju do življenja. Takšno radostno vero potrebujemo vsi kristjani, tudi slovenski. Papež Frančišek je našel besede, ki nam neposredno segajo v srce, kajti v to, kar govori, tudi verjame in to tudi dejansko živi. Vendar papež žal ni vsa cerkev in bo potreben še marsikakšen premik v glavah in srcu njegovih vernikov, da mu bodo zares sledili. Vsekakor se je kardinalom posrečilo ali »ponesrečilo«, da so tokrat izvolili za papeža resničnega kristjana.
Poznate nadškofa Zoreta? Nam lahko postrežete s kakšnim drobcem, da ga bolje spoznamo tudi mi?Zame bo nadškof Zore ostal predvsem p. Stane. To pomeni, da je to sobrat, ki zna potrpeti in marsikaj prenesti. Toda takrat ko spozna, da je nekaj bistvenega narobe, postane neizprosen in nepremakljiv. O tem je v Družini lepo zapisal p. Pavle Jakop s prigodo, ko je p. Staneta ustavila policijska kontrola zaradi prehitre vožnje. Čeprav se je razvnel prijeten klepet in je bila policistka kar malo v zadregi, kako naj reagira, je p. Stane jasno in odločno dejal, da naj ga pač kaznuje tako, kot si je zaslužil. Je pa p. Stane predvsem duhovni človek z globoko vero, zato sem prepričan, da bo opustil ambicije, da bi bila slovenska cerkev politično vplivna in ekonomsko močna. On je človek evangelija in kot takšnega sem ga vesel.
Država in cerkev. Pojma, ki ju pri nas ne znamo vedno uskladiti in zdi se, da se potem vera nekje vmes kar porazgubi. Kako preseči to večno nasprotje?Tudi drugi narodi so imeli v zgodovini to težavo, pa so jo do danes rešili, ne na enak način (na primer Francija in Nemčija), toda oboji v smislu medsebojnega spoštovanja. Jaz bi želel samo eno, in sicer da bi tako država kot tudi slovenska cerkev doumeli, da sta v prizadevanju za človeka zaveznici in ne tekmici. Vsaka ima svoje področje; država skrbi za ekonomski blagor, za varnost državljanov in dobro počutje. Cerkev pa za duhovnost človeka in pri tem nagovarja vsakega posameznika v njegovi temeljni etičnosti, potem pa mu pušča svobodo. Gotovo so tudi skupne točke, kjer morata država in cerkev delovati družno: ko gre za dobrodelnost do socialno šibkih ali ko gre za varstvo slovenske kulturne dediščine.
Je vera človeku danes še lahko odgovor na stiske, izzive, dvome v času, ki ga zaznamuje internet in z njim odtujenost?Vsekakor, vera ni najprej verska doktrina in še manj ideologija. Če bi bila eno ali drugo, bi bila danes brez pomena. Ampak vera je oseben odnos: odnos med človekom in tem, kar ga presega, kar je večna dobrota in kar kristjani imenujemo Bog. Hkrati je vera oseben odnos do drugega človeka, saj kristjani verjamemo, da nam Bog govori prek naših bližnjih. Zato smo do njih pozorni in jim tudi prisluhnemo. Takšen oseben odnos do večne ljubezni ter hkrati prijateljska pomoč in vzajemnost med ljudmi pa gotovo ne more biti brez pomena. Internet učinkuje v dveh smereh: lahko nas kot tehnično sredstvo oddaljuje od življenja, lahko pa nas osebno poveže z ljudmi, ki bi jih drugače zanemarjali, bili do njih ravnodušni in neprizadeti.
Božič za Slovence že dolgo ni več le praznik katoličanov, se vam ne zdi?Seveda in prav je tako. Vsak praznik je večplasten. Prav božič je lep primer praznika, ki ga lahko praznujem kot kristjan, kot drugače veren ali pa kot neveren. Kristjani ga bomo vedno praznovali kot dan rojstva Božjega otroka, drugače verni kot dan, ko se je nebo sklenilo k zemlji ali ko je večnost srečala vsakdanje življenje, in neverni kot družinski praznik, ko smo drug drugega veseli in ko si upamo povedati, da se imamo radi.
Simbol rojstva je simbol upanja. V kaj upate, kje vidite sebe, cerkev, družbo?Predvsem upam, da bo tako kot božji otrok za sveto družino tudi v naši družbi vsak otrok pomenil veselje in radost in ne breme ali celo žalost. Upam tudi, da bo naša družba postala blagohotna ne samo do otrok, ampak do vseh nemočnih in ranjenih ljudi, da nihče med nami ne bo odpisan in da nihče ne bo v svoji žalosti čisto sam.
Upam v družbo, kjer nam nihče ne bo pomenil nadlege in občutka, da je odveč, ampak bomo drug drugega veseli.
Za cerkev upam, da bo resnična oznanjevalka evangelija in da se bomo v njej lahko vsi čutili kot ljubljeni božji otroci.
Zase pa upam, da mi bo dano prinesti še nekaj radosti otrokom, tolažbe bolnikom in vliti upanja starim ljudem.
V tem duhu bi zaželel tudi vašim bralcem, da bi v vsaki družini in v vsakem človeku, četudi bi bil na božični večer sam, zasvetila betlehemska luč.