Matej Žagar: Ljudje, ki pravijo, da nimajo strahu, so blazneži

Ne razmišljam o tem, ali sem zvezdnik, ampak le delam zase. Če pa primerjam tujino in Slovenijo, lahko rečem, da v Sloveniji v spidveju ne moreš postati zvezdnik. Niti nimam te želje.

Na Poljskem je obsedeno stanje. Povsod me poznajo, le v večjem mestu, kot je Varšava, ni spidveja. Prenavljajo narodni stadion in bo dirka za veliko nagrado tudi tam. V Gorzowu, od koder prihaja moj klub, vsi spremljajo spidvej. Kamor koli grem, me prepoznajo. To je zelo moteče.

Še v švedski, angleški pa tudi v češki tekmujem. Na srečo lahko dirkam v več ligah. Nekaj pokroviteljev imam, a je ta šport tako drag, da s tekmovanjem v tujini dobim proračun za dirkanje na najvišji ravni. Sicer si tega ne moreš privoščiti.

K sreči so urniki usklajeni. V soboto tekmujem na tekmi za veliko nagrado, v nedeljo v poljski ligi, v ponedeljek imam ligaško tekmo v Angliji, v torek letim na Švedsko, v sredo nazaj na novo dirko v Anglijo, kjer me dirka čaka v četrtek, v petek pa me imam že trening pred veliko nagrado. Velikokrat se zgodi, da imam v štirinajstih dnevih vsak dan tekmo ali trening. To te izčrpa.

Ne. Sem pa enkrat na letalu zaspal, ko sem se zbudil, pa nisem vedel, kje smo. Šele ko je stevardesa povedala, kje smo pristali, sem vedel, kje sem. To je davek na stres in utrjenost.

Nekaj moraš imeti od tega, imam tudi družino. Preživeti je treba. Jaz svoj zaslužek vlagam v šport, ki me žene naprej. Vsak dober športnik mora od tega nekaj imeti, kajti vse življenje se ne moreš ukvarjati s športom. Z motošportom pa še sploh, saj te lahko ustavijo poškodbe. Moraš misliti na prihodnost. Trenutno sem pa usmerjen le v šport.

Ekipo sestavljajo trije mehaniki, ki so pri meni zaposleni vse leto. To je ogromen strošek. Prihodnje leto želim v delo vključiti še enega strokovnjaka za dirke. Nihče ne dela za dva tisoč evrov na mesec, številke so precej višje. Treba je prišteti še stroške motorja in logistiko. Sploh mi ne pride na misel, da bi posegal po velikih investicijah na drugih področjih.

Lahko bi tako rekel. Tudi moja partnerica je iz Poljske.

Poleg spidveja me na Poljskem ne privlači nič. Od dežel, v katerih dirkam, me privlači le Anglija. Ker ima močno zgodovino, tradicijo. Blizu Poljske je Berlin. Takšna zgodovinska mesta so mi všeč. Ni pa možnosti, da bi živel kje drugje. Rad živim v Sloveniji.

Ne. Slovenija ji je bila takoj všeč. Ko je prišla sem, je najprej rekla, da je tu povsem drugačen zrak. Vodo pijemo iz pipe, na Poljskem je ne. Čist zrak in voda sta v teh časih že veliko.

Zelo.

Da ne greš v ekstreme glede človeških potreb oziroma stila bivanja. Nekateri si delajo vile in bazene, mene pa te stvari ne zanimajo. Bolj mi je všeč domačnost, kmečka peč. Doma smo jo imeli. Je ne uporabljamo več, zdaj živim v stanovanju.

Včasih smo imeli manjšo kmetijo. Veliko dam na domače vrednote, na kmečke proizvode. Rad imam domače mleko, meso, jajca. Da veš, kaj ješ. Zdaj lahko v vsaki trgovini dobiš vse, še gume. Vse skupaj je postalo en mišmaš. Povsod dobiš vse, česar ljudje ne cenijo. Te stvari me odvračajo. Če mi bodo čas in finance omogočili, upam, da bom imel majhno kmetijo.

Ja. Saj ni težko, to je luštno. Edini problem je vreme.

Zagotovo. Edina skrb je vreme. Jasno je, kaj je treba delati. Obveznosti je ogromno. Ne moreš iti na dopust za dolgo časa. Ampak to je dolgoročen plan. Upam, da bom dirkal še čim dlje. Tudi za otroke je dobro, da odrastejo v takšnem okolju. Ne pa v na pol pokvarjenem svetu, v mestu z internetom. Za razvoj otroka to ni dobro.

Vrednote padajo. Te pa je treba ohraniti. Starši so me učili o vrednotah.

Pridnost, poštenost in spoštovanje.

Zagotovo, vzgoja in talent. Lahko si talent, a če nimaš samozavesti in discipline, ne moreš narediti ničesar. Končaš v baru, kjer te deset sovaščanov po rami tolče in govori, kako si dober. A v tem primeru kmalu končaš kariero. Moraš biti pokoren. Pa otroci morajo hoditi k verouku. To se mi zdi dobro, kajti če ne drugega, pri verouku vsak teden slišijo, da se ne spodobi lagati in krasti, kar je premalokrat ponovljeno v drugih ustanovah. Ne bom rekel, da zagovarjam kogar koli. Daleč od tega. K maši grem dvakrat na leto. Včasih sem hodil k verouku, bil sem tudi ministrant, ko sem bil star sedem, osem, devet let. Zdi se mi, da sem na ta način pridobil prave izkušnje.

V mejah normale.

Vrniti se hočem. Nobenega miru nimam. Tudi ko grem spat, razmišljam o dirkah, o njih sanjam. Za moje telo je to zelo naporno. Zdaj ko sem še mlad, še ni tako hudo, ampak v takšnem življenjskem slogu ne moreš dolgo zdržati. V štirih mesecih, ko ni dirk, sem drugačen človek kot med sezono. Je pa tudi pozimi treba organizirati stvari, pripraviti motor. Vsa organizacija je na mojih ramenih. Če mi družina ne bi pomagala, bi bilo slabo oziroma bi moral še koga zaposliti.

Se mi zdi, da glava. Primanjkuje mi energije.

O tehniki ne bom razlagal, ker je to lahko zapletena zadeva, dejansko pa je preprosta. Če so hitrosti v ovinku previsoke, gre motor ali avtomobil vstran. Pri spidveju ovinek najhitreje prevoziš tako, da na polno pritisneš na plin. Druge možnosti, kot da postaviš motor postrani, ni. Pomembno je, koliko obremeniš motor na zadnjem kolesu, da te ne obrne okrog.

Ne razmišljam o tem. Kdor spidvej gleda, pa se mu lahko to zdi nenormalno. Kolikor je motošport nevaren oziroma kolikor nekateri tvegajo, je nesreč še malo. Dirkališča so bolj varna kot cesta. Na dirkališču ni pijanih ljudi, ki ne vedo, kje vozijo. Je pa res, da dirkamo na stotih odstotkih, nekateri malo pretiravajo, zato se dogodijo nesreče. A tako je, v tem je čar.

Rad preizkušam, kako daleč lahko greš. Strah pa moraš imeti. Tisti, ki pravijo, da nimajo strahu, so zame blazneži. Strah se ohranja pri življenju. Nekdo ima višjo raven strahu, nekdo nižjo. Če si nečesa ne upaš, tega nisi sposoben. Če te nekaj draži in veš, da si tega sposoben, boš pa to naredil.

To je enostavno. Zaprem plin, pri polni hitrosti se ustavim po petdesetih metrih.

To morate vprašati moje starše. Vsak zdrav fant dela tudi stvari, ki jih kdaj obžaluje. Kakšnih kriznih situacij nisem imel. Včasih smo se malo izživljali z motorji ali avtomobili. Na srečo se ni nič zgodilo. Zdaj malo drugače razmišljam. Več ko imaš športa, manj potrebuješ drugih stvari.

Če dirkaš, si vedno rad najboljši. Ko imaš to v krvi, je kot bolezen. Tudi če se gremo s kolegi vozit z gokartom, po nekaj krogih vklopim glavo za dirkanje.

Zdrav fant mora imeti rad hitre zadeve, pa punce mora prav tako imeti rad.

Potem je pa čuden.

To je pa zame bolno.

Ker to ni naravno. Zame to ni normalno. Zame to niso pravi ljudje.

Briga me družba, to je moje mnenje. Če bi bile živali istospolno usmerjene, potem ne bi bilo mladičev. Ko pogledamo človeško družbo, je isto. V tem primeru bi izumrli. To ni zdravo.

Halo, halo. To zame ni zdravo in pika. Ni normalno. Lahko da sem starokopiten, ampak se mi zdi, da imam prav.

V starih časih so drugače delali.

Tega ne bom izjavil. Zame to ni normalno. Naj delajo, kar hočejo.

Ja, raje.

Ne. To številko sem imel že prej. Videti je, da mi je dal Bog še to darilo, da je sin rojen na ta datum, zato sem bil za še en odstotek bolj vesel.

Tega pa ne bom povedal. To je moja skrivnost.

Samo jaz.

Se ne čudim. Mladi fantje, ki bi radi dirkali, so. Tudi jaz sem imel težke pogoje. Na srečo mi je pomagal oče, prav tako ljudje v klubu. Konec koncev pa si v tem športu sam. Ko prideš domov iz šole, se ukvarjaš z motorjem ali bluziš. Večina ljudi bluzi na facebooku ali twitterju in mečejo stran dragoceni čas. To je največji problem.

Postati svetovni prvak je moj primarni cilj. Še to me grize. Ko ta cilj dosežem, mi bodo v življenju ostale le še druge stvari.