Dr. Nena Židov

Prazniki so nekaj, kar se  ves čas spreminja, čeprav so v glavah nekaterih predstave, da so prazniki in praznovanja nespremenljivi in se jih obeležuje na ustaljen način. To ne drži. Marsikaj vpliva na praznike in njihovo vsebino. Eno je družbeni sistem, kar se pri nas zelo opazi. Konec prejšnjega stoletja, ko se je zamenjal družbeni sistem, so se številni prazniki spet vzpostavili. Nekateri zato, ker je bilo njihovo javno obeleževanje po drugi svetovni vojni prepovedano. Poznam gospoda, ki je bil dva dni v zaporu, ker je kljub prepovedi kot Miklavž nastopal v Miklavževem sprevodu. Spreminjajo se tudi lokalni prazniki, ki so za neko okolje  zelo pomemben element lokalne identitete. Zdaj smo v nekem čudnem času, ko na eni strani skušamo poudarjati in ohranjati te lokalne posebnosti, hkrati pa smo vpeti v  globalizacijske procese.

Ne morem reči, da je s tem kar koli narobe. Če je potreba ljudi, da te praznike obeležujejo, naj jih pač imajo.

Obdarovanje ima simbolni in ekonomski pomen, seveda pa ekonomski vidik dandanes prevladuje. Saj vidimo, kaj se dogaja v nakupovalnih središčih pred prazniki. Odvisno od ljudi pa je, koliko smo dovzetni za to. Nekateri tudi iščejo nove načine obdarovanja.

V nekaterih božično-novoletnih šegah je bilo obdarovanje zelo pomembno, je pa imelo obredno in ekonomsko funkcijo. Lep primer so koledniki, ki so za božič, na štefanovo, novo leto in svete tri kralje hodili od hiše do hiše, zapeli obredno pesem ali uprizorili kratek dramski prizor in zaželeli domačim srečo, v zahvalo pa so dobili darove. To obdarovanje je bilo del obreda. Domačini so verjeli, da jih bo obisk kolednikov obvaroval pred vsem hudim. Če bi jih koledniki obšli, bi to lahko prineslo nesrečo. Dar je bil torej zahvala. V Stari Fužini, na Studorju, v Srednji vasi, Češnjici in Jereki v Zgornji Bohinjski dolini še vedno na štefanovo oziroma silvestrovo hodijo otepovci. Obiščejo vse hiše v vasi in zaželijo srečno novo leto. Ko sem bila tam, sem videla, da jih ljudje, če je le mogoče, pričakajo doma, jim postrežejo hrano in pijačo in jih obdarijo. Za vsak primer, da ne bi tvegali celoletne nesreče. Koledovanja so imela v preteklosti, delno pa tudi danes, poleg obrednega tudi ekonomski vidik. To je bila priložnost, da so koledniki dobili v dar jestvine.

Znotraj nekaterih šeg življenjskega kroga in letnih šeg je bilo prisotno. Obdarovanje je bilo del ženitovanjskih šeg, povezano je bilo tudi z rojstvom otroka in krstom. Za veliko noč so se obdarovali s pirhi.    Obdarovanja v božično-novoletnem času, kot jih poznamo danes, vsaj na podeželju v preteklosti niso bila razširjena. S suhim sadjem, orehi, medenjaki, po potrebi tudi s šibo je otroke obdaroval Miklavž kot »nevidno bitje« sredi noči ali ko je imel obhode po hišah. V mestih se je medsebojno božično obdarovanje začelo pojavljati med svetovnima vojnama, ko Božiček še ni imel fizične podobe. Danes je obdarovanje med bližnjimi povezano z izkazovanjem pripadnosti, medsebojne povezanosti, ljubezni. Gre pa seveda tudi za neko obvezo in recipročnost. Po opravljenih javnomnenjskih raziskavah je vrednost daril odvisna od našega razmerja z obdarovanci, bliže ko so nam, več namenimo za njihova darila.

Tega ne želim ocenjevati. Že kupovanje daril je lahko problematično. Ljubša so mi simbolična darila. Gledamo tudi na to, koga z nakupovanjem daril podpiramo. Ali so to res veleblagovnice? Zdaj je trend, da kupujemo domače, unikatne izdelke. In tako podpiramo umetnike, samozaposlene, pravično trgovino, domače pridelovalce in podobno. Tudi pri izboru daril se kaže pogled vsakega posameznika.

Najdaljšo tradicijo ima Miklavž.  Ena od legend, povezanih z njim, pravi, da je trem ubožnim dekletom za doto dal tri kepe zlata, zato je upodobljen s tremi jabolki. Sicer pa je to neke vrste otroški praznik. Značilni so tudi Miklavževi obhodi, ki so v številnih krajih pri nas zelo živi. V sprevodu so poleg Miklavža vedno tudi parkeljni in angelčki, ponekod še drugi spremljevalci. Zanimivo je opazovati spremembe videza parkeljnov, ki so posledica srečevanja s parkeljni iz Avstrije, Italije in Hrvaške, ki jih v zadnjih letih organizirajo v Podkorenu in Goričanah. Ko sem bila prvič na takem srečanju, sem se spraševala, kako bo to vplivalo na naše parkeljne. In ko sem se letos udeležila Miklavževega sprevoda v eni od vasi v okolici Škofje Loke, so bile posledice že očitne. Poleg parkeljnov, ki so imeli na glavi kožuhovinasta pokrivala, so si nekateri v tujini že kupili strašljive maske, kakršne so videli pri parkeljnih iz sosednjih držav. No, to so ti vplivi, ki se dogajajo.

Ne, sploh ne. Uvozili smo njegovo zunanjo podobo. V mestih je bil že med svetovnima vojnama Božiček tisti, ki je pod jelko prinesel darila. Ni pa bil personificiran.

Prilagodili smo si ga. Kot nadomestek za Miklavža in Božička smo si ga po drugi svetovni vojni izposodili, nastal je pod sovjetskim vplivom. A smo ga »poslovenili«. Videz dedka Mraza je oblikoval Maksim Gaspari, ki je bil nekaj časa zaposlen v našem muzeju, zato ni čudno, da je dedka Mraza oblekel v vezen kožuh, mu nadel polhovko ter dodal gorjuško pipo in cekar.

Kakor vzamemo. Po eni strani je nastal pod družebno-političnim vplivom, uspešno pa smo ga naredili za svojega. Mogoče je meni osebno  res najbližji. Najbolj skomercializiran pa se zdi Božiček, ki se pojavlja v nakupovalnih središčih in po hišah, ko pleza po zidovih.

To je povezano s spremembami načina življenja in s funkcijami, ki so jih ti prazniki imeli. Tepežkanje je bil recimo praznik, ko so fantje in možje 28. decembra z vejicami ali spletenimi šibami ošvrkali dekleta in žene, da bi bile bolj plodne. V to zdaj nihče več ne verjame, zato je tepežkanje zamrlo.

Sedemindvajsetega decembra so se menjali posli. Recimo, gospodar je najel drugega hlapca. Gre za primer praznika, ki je izgubil funkcijo.

A, seveda. Na barbarino ali lucijino so dali kalit mlado žito, ki je kasneje krasilo jaslice. Na osnovi tega, kako je kalilo, so prerokovali, kakšno bo leto. Na lucijino so v severovzhodni Sloveniji naokrog hodile lucije, ki so bile precej grozne. Ženske so se ovile v bele rjuhe, ponekod so bile pa tudi črne. Na krožniku so nosile prašičje oči in so grozile otrokom, da jim bodo izkopale oči, če ne bodo pridni. Delovale so torej kot nekakšne pomočnice pri vzgoji otrok. Pred leti sem bila v Turnišču in takrat obhodov lucij ni bilo več, se je pa ena gospa, ki je včasih nastopala v tej vlogi, oblekla in smo šli po hišah in ljudje so se spomnili lucij. V Cvenu so jih obudili in k sreči tam ne nosijo teh groznih s krvjo politih oči. V Cvenu imajo malo milejšo obliko.

Prej je bil blagoslov konjev na štefanovo vezan na kraje, kjer je bila razvita konjereja in kjer so bile cerkve posvečene sv. Štefanu. Zdaj pa blagoslavljajo konje tudi v nekaterih krajih, kjer te tradicije ni bilo. Ne blagoslavljajo le konj, pač pa tudi motorje, traktorje  in avtomobile. No, vidite, kako se prazniki prilagajajo. Šege in praznovanja so nekaj zelo živega. Tudi če pogledamo jaslice. Imamo različne tipe, žive jaslice pa so se prvič pojavile v Postojnski jami pred 25 leti. Danes jih uprizarjajo že v številnih krajih po Sloveniji.