Po nam znanih podatkih je gostilno okoli leta 1880 kupil od takratnega lastnika (čigar imena in priimka nam žal ni uspelo najti) Aleksander Gregorič, rojen v Šentjerneju. Ta se je poročil z Elizabeto Veble iz okolice Dobove in skupaj sta gostilno Gregorič (tako se je v tistem času imenovala) vodila vse do leta 1941. Zaradi vojne se je družina, ki se je v tem času povečala za devet otrok, preselila čez reko Krko, na kostanjeviški otok. Ozemlje na levem bregu Krke, kjer je stala gostilna, je bilo pod nemško okupacijo, otok pa so imeli pod nadzorom Italijani.
Njun sin Sandi je z ženo Frančiško, rojeno Budič, s katero se je poročil leta 1945, ponovno odprl vrata gostilne, ki je bila v tistem času tipična furmanska gostilna. Imela je tudi hleve za konje, saj je bilo treba utrujene konje, ki so vlekli hlode z Gorjancev, zamenjati za spočite, da so potem lahko vozove z lesom povlekli do 18 kilometrov oddaljene železniške postaje v Krškem. Povojni časi so bili zelo težki za vse in zaradi vsega hudega sta Sandi in Frančiška gostilno zaprla, ker preprosto ni več šlo.
Ampak kot ljudje zdrave pameti radi rečejo še danes: »Človek obrača, Bog pa obrne!« Zelo verjetno imajo nekateri delo z ljudmi in za ljudi preprosto zapisano v genih, saj je ena izmed njunih treh hčera, Fanika, skupaj z soprogom Ottom Sevškom po desetih letih dela v tujini staro furmansko gostilno, ki je bila takrat sicer v izredno slabem stanju, tebi nič, meni nič lepo porušila in na njenem mestu sta potem Sevškova postavila novo stavbo, novo gostilno, ki je lahko sprejela do 60 gostov. Gostilna Žolnir je tako svoja vrata odprla maja 1977.
Poimenovala sta jo, kot že zapisano, gostilna Žolnir. Ime gostilne sta si sposodila pri Jurčičevi povesti Kloštrski žolnir, ki opisuje ljubezensko zgodbo slovitega inženirja in izumitelja Josefa Ressla, ki je v teh krajih po naročilu Cerkve kartiral Krakovski gozd, na reki Krki pa preizkušal ladijski vijak, katerega izumitelj je bil. Vrli inženir se je zaljubil v kmečko dekle Katrco. V tistem času je stanoval v samostanu ali kloštru, kot so mu rekli takratni preprosti ljudje, inženir pa je bila zanje pretežka beseda in so ga poimenovali kar »kloštrski žolnir«.
Sledilo je obdobje razcveta gostilne in pokazale so se potrebe po širitvi, ki so jo tudi – pridni in podjetni, kot so bili od nekdaj – izpeljali, in to leta 1984. Od takrat lahko gostilna sprejme do 250 gostov, na voljo pa ima tudi prenočitvene zmogljivosti. Tiste, ki prisegajo na pristno domače okolje, lahko pogostijo tudi v zidanici, ki je fascinantno lično urejena. A kaj hočemo, nesreča nikoli ne počiva. Žal je marca 2010 požar v celoti uničil dolgoletni trud lastnikov, toda volje in želje po vsem dobrem ni uničil. Marljivo zavzeta lastnika sta vse skupaj znova postavila na noge in še istega leta junija je gostilna že sprejela prve goste. Podvig, vreden iskrenega in predvsem spoštljivega občudovanja!
Hja, marsikdo si je brke in brado mastil pri Žolnirju; tako je Boris Cavazza že leta 1989 zapisal v knjigo vtisov, da »smo z Žolnirjem že trdno v Evropi«, Andrej Šifrer pa je dodal, da »gostilno spoznaš po tem, kdaj in kako te ven vržejo – le da pri Žolnirjevih velja tudi obratno: tudi ko je zaprta, te sprejmejo«. Tudi člani slovitega New Swing Quarteta so dobrohotno pohvalno dodali, da »do gostilne Žolnir čisto noben ovinek ni predolg«. Okolica gostilne ponuja ogled številnih znamenitosti, od Galerije Božidarja Jakca in slovite kostanjeviške forme vive pa vse do Kostanjeviške jame in Resslove pešpoti v Krakovski gozd, da o kopanju v Krki, ribolovu, lovu, kolesarjenju in veslanju niti ne izgubljamo besed.
Od Žolnirja lačen ali žejen preprosto ne moreš oditi. Pričakajo te z bogatim izborom žganj za dobrodošlico in z naravnost izvrstnimi vini, s frankinjo in cvičkom na čelu. Najprej ponudijo divjačinsko domačo pašteto ali pa prekajen file postrvi na solati z jabolkom in smetanovim hrenom, tudi popečen mlad sir z jurčki na sveži solati z bučnimi semeni. Potem so tu juhe: goveja, kakopak, pa gobova s kislo smetano in drobnjakom ali pa paradižnikova z zeleno. In že smo pri domačih širokih rezancih z jurčki, njokih z divjačinskim ragujem, hruško in brusnicami ter pri ocvrtih žabjih krakih s tatarsko omako. Potem pa pride glavno: potočna zlatovščica na žaru s kuhanim krompirjem in blitvo, file rdeče postrvi na popečenih bučkah in s paradižnikovim pestom z bučnimi semeni, goveji file na krompirjevi omleti z ajdovimi štruklji, svinjski file z gorgonzolo in štruklji, ramstek v pikantni paradižnikovi omaki s panceto in kruhovo rezino, srnin file z višnjami, karameliziranim sadjem in kruhovim cmokom, tudi kranjska klobasa z gorčico in hrenom se dobi.
Strežejo tudi odojka, jagenjčka, divjega prašička in račko, vse pripravljeno izpod peke. Solate lahko izbirate po mili volji, vse se dobi pri njih, od sladic pa je nujno poskusiti ajdovo potico, domače zavitke pa jogurtovo strjenko z gozdnimi sadeži in čokolado.
S takimi gostilnami, kot je Žolnir, slovenski narod še dolgo ne bo izbrisan z zemljevida vsega vrhunskega, kar svet ponuja. Le da je pri nas, no, vsaj pri Žolnirju, res vse, kar ponujajo, preverjeno in pristno domače. To pa šteje več kot kar koli drugega!
