Marjan Batagelj

To sem rekel iz dveh razlogov. Prvič, zato ker se pri skrbnem pregledu pred nakupom vidi le skelet nekega podjetja, nikoli pa ne veš, ali je lahko v njem še kaj pod preprogo. In po enem letu smo spoznali, da tega pri Postojnski jami ni bilo veliko. Drugi razlog, zakaj sem dejal, da bi zanjo plačal še več, je bilo spoznanje, kakšen turistično-gospodarski potencial je to, kakšna vrednota, če jo spoštuješ in pravilno tržiš. Tega se prej nisem zavedal, čeprav sem domačin.  

Predvsem v poštenem in korektnem. Tukaj ni bilo prikritih stvari, nobenih okostnjakov, ki sem se jih najbolj bal. Tistih nekaj kosti pa se je dalo urediti. Za Bavčarja (Bavčar je prodajal le v metaforičnem smislu, saj ni bil več lastnik) nikakor ne bi mogel reči, da je meni kot kupcu kar koli prikrival. Dobil sem tisto, kar mi je bilo obljubljeno. Če ne bi bilo tako, bi bilo lahko danes v Postojnski jami zelo drugače.

Hotela sem se vedno nekako bal, saj sem pri veliko lastnikih, ki so vlagali v hotele, spoznal, da njihova odločitev ni bila povezana z ekonomskimi izračuni, ampak so jih vodila čustva. Naša odločitev je dolgo dozorevala in še vedno je v fazi izračunov. Tudi iz njega si želimo narediti uspešno poslovanje, zato ne mislim biti zaletav, čeprav načrtujemo odprtje spomladi 2016.

Sprašujete, zakaj se obnove nismo lotili prej? Ker smo ocenili, da moramo najprej zadovoljiti gosta, ki obišče Postojnsko jamo. To je naš temeljni posel. Ves navdih uspešnosti lahko jemljemo samo iz nje – jame. To delamo že štiri leta, zato je naslednji korak obnova starega dela hotela Jama, ki nam že zaradi propadajočega stanja ni v ponos. Za okolico pa velja ocena, da je urejena vrhunsko.

Za 3,5 do 4 milijone evrov.

Ne, mislim, da bi ga lahko dobil, v šali rečeno, v pol ure. Z obnovo hotela Jama smo čakali trenutek, ko si jo lahko privoščimo predvsem z lastnimi sredstvi, kapitalom. Letošnji rezultati poslovanja nam to dopuščajo. Kreditno smo sposobni in banke nas imajo rade. Bodimo odkriti, pri kreditiranju ni težava v bankah, ampak v kreditni sposobnosti kreditojemalcev.

Gre za sosledje dogodkov. Turistična podjetja so v nekem času bila priključena holdingom, v lastniške strukture, kjer turizem in zadovoljstvo gostov nista bila na prvem mestu. Velikokrat so sicer razlagali, da je turizem zelo varna in malo donosna naložba, ni se pa ustrezno razvijal. In ko so te holdinške strukture zašle v težave, je turizem izstopil tudi zato, ker se je kar naenkrat pokazalo, da je prezadolžen. In če moraš pokrivati dolgove, a ne vlagaš, boš jutri naredil velik korak nazaj. To se turizmu zdaj dogaja. Turistična podjetja morajo vračati dolgove iz preteklosti, nimajo pa ustreznega razvoja. Hkrati so hoteli vsako leto bolj postarani. Turizem pa potrebuje svežino in inovativnost, kajti nagovarjanje gosta je danes povsem drugačno, kot je bilo še pred sedmimi leti. V našem podjetju imamo nizko stopnjo zadolženosti – družba Postojnska jama, d. d., je zadolžena le okoli 24-odstotno. Tako se ne ukvarjamo s tem, ali izpolnjujemo svoje finančne obveznosti do bank, ampak predvsem s tem, kam bo šel naš razvoj in kako bomo prehitevali konkurenco v globalni turistični industriji.      

Eno so zlonamerne besede, drugo rezultati, ki jih dosegamo. Očitno v Postojni ni problem Javor, ki je imel tisoč zaposlenih, zdaj pa propada in so ljudje brez dela. Z njim se noče nihče ukvarjati – ne politiki ne gospodarstvo, problem je Postojnska jama, ki je uspešna in v katero bi se hotel vtikati vsak. Ko se lotiš sprememb in hočeš narediti red, ne moreš pričakovati, da boš priljubljen. Priljubljenost po moje prej ali slej »rodi prezir in otroke«. Biti priljubljen je delo politikov, sam pa hočem biti uspešen, da se bodo moji zaposleni počutili varne, da bomo imeli najvišje plače v Sloveniji, maksimalen regres in najvišjo kolektivno uspešnost. Zaradi našega dobrega poslovanja imata koristi tudi občini Postojna in Pivka, ki bosta letos dobili že tri milijone evrov koncesnine.

Da je bil tudi v Postojnski jami nered, bilo je preveč primerov neupravičenih in negospodarnih koristi. Zato mojega dela in moje zgodbe marsikdo ni hotel poslušati.

Lipico sem vedno obravnaval kot celoto. Ni mogoče neke turistične točke razrezati na kose. To je kot torta; ko odrežeš en kos, ni več celota. In Lipica bi v turističnem in gospodarskem smislu morala ostati celota. Ampak v Lipici je vedno tako, vse se mora spremeniti, da se nič ne spremeni. Zato pa je tako, kot je.  

Milijona obiskovalcev z zdajšnjo logistiko in tehnologijo nismo sposobni sprejeti. Najprej moramo posodobiti ves prevoz po jami. Smo na točki, ko prenavljamo železniško infrastrukturo, vključno s prevoznim sredstvom, in prenavljamo logistiko obiska. Če ne bomo tehnično posodabljali prometa v jami, ne bomo sposobni rasti. Največji problem v jami so namreč hrup in vibracije, zato ob prenovi prevozne infrastrukture pod tirnice vgrajujemo blažilce, da ne bi škodovali jami, ki je preživela že pet držav: Avstro-Ogrsko, Kraljevino SHS, Italijo, Jugoslavijo. Si upamo reči, da je Slovenija njena zadnja država, ki jo vidi?

Na ponujanju doživetja. Naš vlakec, naša jama, temperatura in interpretacija naše jame so odličen pogoj, da zgradimo identiteto slovenskega turizma kot najlepše podkletenega dela Evrope. V tem smo najbolj prepoznavni in to moramo predstavljati. Jadransko morje je nekje večje, gore so drugje še lepše, Panonska nižina še večja, podzemni svet je pa naš unikum.

Zgodilo se je to, kar se v športu ne bi smelo zgoditi – odpovedalo je načelo poštene igre. Čeprav je bilo napovedano, da bo volilna tekma potekala v duhu tega načela, ni bilo tako. In ko fair play odpove, se zgodi igra brez pravil. Bil sem šokiran. OKS mi je poslal vabilo kot članu skupščine z volilno pravico. Mislil sem, da bom prišel na skupščino, volil, čestital predsedniku,  ki bo izvoljen, in odšel. Potem so mi volilno pravico odvzeli. To je zame nekaj najbolj nedemokratičnega, nezaslišanega. Za to ni opravičila, čeprav so se potem vsi opravičevali.

Ker so me prosili.

Sem, enkrat sem bil drugi in dvakrat tretji na svetovnem prvenstvu v balinanju. V panogi, ki je bila v OKS vedno malce zapostavljena in je še zmeraj.

Ne, sem pa z njihovo zvezo dosegel dogovor o kandidaturi, ravno ko sem bil v Novi Zelandiji, kjer je ta športna panoga po popularnosti daleč pred vsemi drugimi. Žal mi je, da sem se odločil za njih.

Naslednje kandidature ne bo nikoli več! Človek je po navadi idealist, ko se zagleda v nekaj, kar slabo pozna. In takšnega dela športa nisem poznal in ga tudi nočem spoznati.