Med potapljači je bila edina potapljačica Alenka Kokalj iz Novega mesta. »V vodi se je dobro videlo. Potem ko sem pomagala okrasiti jelko, sem se podala v iskanje pršuta. Čeprav ga nisem našla, je bilo vseeno prijetno,« je povedala, ko je prišla iz reke pod starim renškim mostom. Več sreče je imel Borut Novak iz Društva za podvodne dejavnosti (DPD) Rakov Škocjan, sicer pa doma z Bleda. »Preplaval sem kar veliko območje na jezu. Po dobre pol ure iskanja sem našel kamniti pršut. Med iskanjem pa sem izgubil Božičkovo kapo, ki jo je reka Vipava odnesla verjetno proti Soči in Italiji,« je bil kljub vsemu zadovoljen Borut, ki kar ni hotel iz vode, ki je imela devet stopinj. Še bolj se mu je smejalo, ko je kamniti pršut zamenjal za pravega, primorskega, težkega okoli šest kilogramov, ki so ga pripravili mesarji v pršutarni Lokev na Krasu.
»Za nami je pestro leto. Izvajali smo aktivnosti v okviru civilne zaščite, imeli vaje na morju, sodelovali pri iskanju neeksplodiranih min in granat, pripravili bolšji sejem potapljaške opreme in pomagali pri letošnjih poplavah, ki so prizadele tudi Primorsko,« je dodal Andrej Šekli, predsednik DPD Soča, ki šteje okoli 40 članov in velik del svojega dela namenja tudi aktivnostim z mladimi. »Imamo predstavitve na šolah, kjer mladim razlagamo o skrivnostih potapljanja, pri tem pa jih tudi opozarjamo na nevarnosti, ki nanje prežijo ob brežinah in v vodi.«
