Tomaž Gornik

Danes, po letih dela in na milijone vloženih evrov, se ljubljanskemu podjetju s skoraj 100 zaposlenimi obeta preboj, na katerega so lahko le upali. Po tem, ko so razvili platformo za shranjevanje zdravstvenih podatkov in z njo po spletu okoliščin prodrli v moskovsko javno zdravstvo, so zdaj tik pred vrati britanskega zdravstvenega sistema, največjega javnega zdravstvenega sistema na svetu. Zanj so prilagodili poseben modul za podporo pri predpisovanju in izdaji zdravil v bolnišnicah, ki je že v uporabi na Pediatrični kliniki v Ljubljani, zdaj pa počasi prepričujejo prve tuje naročnike. Potencialni zaslužki se merijo v desetinah milijonov evrov.

V zdravstvu delamo že 20 let. V tem času smo spoznali, da se prava vrednost zdravstvene informatike skriva v podatkih, ne v aplikacijah. Podatke je treba hraniti 100 let, od rojstva do smrti. V tem času se bodo zamenjale aplikacije, podatki pa bodo ostali. Zato smo razvili platformo, ki to omogoča. Se pravi, da lahko različne aplikacije uporabljajo podatke v enotni platformi.

Njegova glavna prednost je velikost, gre za največji enotni javni zdravstveni sistem na svetu s kar milijonom in pol zaposlenih. Pomembno je tudi dejstvo, da ima samo pet odstotkov vseh bolnišnic urejeno interno upravljanje zdravil. Delajo na papirju. Takšna je praksa tudi v eni najboljših otroških bolnišnic na svetu, Great Ormond Street v Londonu.

Kljub temu smo ugotovili, da bi s klasičnim oglaševanjem na sejmih potrebovali več let, da bi nam uspelo prodreti na trg. Zato smo se odločili za drug pristop, da aplikacijo ponudimo v odprti kodi. Poenostavljeno povedano: našo kodo lahko vsak vzame in jo vključi v svoj sistem. Seveda ob pogoju, da licencira našo platformo za shranjevanje podatkov. Kaj se je zgodilo? S tem smo ustvarili veliko povpraševanje po našem produktu. Prejeli smo klic velikega sistemskega integratorja, podjetja s 70.000 zaposlenimi, ki je bil zainteresiran za uvedbo naše rešitve v angleške bolnišnice. Te ljudi poznam že deset let, vedno smo se dobro razumeli, ampak nikoli ni prišlo do konkretnega posla. Pred dnevi sem bil v Londonu. Spraševali so me, zakaj smo dali zadevo v odprto kodo, saj to je ja super rešitev. In sem jih vprašal: »Ste nas prej poklicali, da bi sodelovali pri izdelavi rešitve?«

Pri ruskem poslu smo delali dve leti, odkar smo prodali manjšo licenco in se je začel razvoj. Novembra pa smo podpisali pogodbo za vpeljavo naše platforme v kar 350 velikih zdravstvenih domov, se pravi vso Moskvo. Do konca prihodnjega leta naj bi bilo na aplikaciji, ki je ruski produkt, že 12 milijonov elektronskih zapisov pacientov. In tukaj govorimo o že več milijonih evrov prihodkov.

Do posla je prišlo po srečnem naključju. Gospoda, ki sem ga spoznal pred desetimi leti, sem slučajno srečal na večerji ob neki konferenci. Povedal mi je, da so v Moskvi ravno izdali razpis, ki bi bil zanimiv za nas. Brez njega ne bi izvedel za to in bi šel posel mimo nas. Zdaj, ko imamo referenco v Rusiji, nas poslušajo tudi veliki igralci, kot so Oracle, IBM in drugi.

V samo platformo okoli 3,5 milijona evrov. To je trajalo tri leta.

Od licenčnin. Plačevali nam bodo odvisno od cenika, po bolnišnici, številu postelj ali pacientov. In seveda za vzdrževanje platforme. Edino, kar mu ne bo treba plačati, je aplikacija. Ta je odprtokodna. Nas celo ne moti, če nanjo napiše svoje ime. Ta velika podjetja imajo povsem drugačen položaj na trgu kot mi, stranke jim zaupajo.

Letos bomo imeli samo iz tega za okoli tri milijone evrov prometa, se pravi v Moskvi, na Norveškem in v Braziliji. S tem, da prihodnje leto računamo na še enkrat več.

V teh dneh končujemo študijo izvedljivosti in takrat bomo vedeli. Nedvomno pa se potencialni prihodki gibljejo v desetinah milijonov evrov.

Na vse.

Seveda. Tam podjetja, ki ponujajo informacijsko podporo, zaslužijo tudi deset odstotkov celotnega bruto prometa bolnišnice. To je nepredstavljivo. Za informacijo, UKC Ljubljana daje za informatiko manj kot en odstotek proračuna. V ZDA to vgradijo v ceno bolnišničnih storitev in očitno se jim izide. Toda, še enkrat, če ne ustvarimo potrebe pri izvajalcih zdravstvenih storitev, potem tudi veliki lokalni partnerji ne bodo zainteresirani za sodelovanje. Ti zelo dobro služijo z obstoječimi sistemi in jim je škoda energije za nove produkte.

Spreminja se struktura. Trenutno v tujini ustvarimo nekaj milijonov evrov prometa, v treh letih pa nameravamo ta delež dvigniti do polovice celotnih prihodkov.

Sami smo delali pri enem od desetih projektov, to je hrbtenici. Tehnično smo ga predali pred letom in pol ter začeli priklapljati izvajalce. So se pa pojavile določene težave. Najbolj se je zapletlo glede vprašanja, povezanega s skrbništvom nad podatki. Dejstvo je, da imata pravico do dostopa do teh podatkov pacient in izvajalec, ki jih potrebuje za njegovo zdravljenje. To je z zakonom pokrito. Preostali potrebujejo posebno zakonsko podlago. Čeprav tehnično vse deluje, imamo trenutno v sistemu 180.000 pacientov s približno pol milijona zapisov. Lahko pa bi imeli vse.

Novela zakona je v javni obravnavi. Pričakuje se, da bo v začetku januarja sprejeta, po tem pa lahko začnemo vključevati druge bolnišnice. Realno gledano bodo do konca junija prihodnje leto vsi izvajalci vključeni v e-zdravje.

Tako, da pacient ne bo več pismonoša. Pediater v Zdravstvenem domu Ljubljana lahko že danes za svojega pacienta pogleda odpustno pismo ali ambulantni izvid s Pediatrične klinike, za kar pacientu ni treba več prenašati dokumentov. Enako je sistem že na voljo v Novem mestu, Izoli in Kopru med bolnišnico in zdravstvenimi domovi.

Brez dvoma. Pri e-zdravju ne gre za sisteme posameznih bolnišnic, ampak za njihovo povezavo. Ti sistemi pa so na zelo različnih ravneh. Na Onkološkem inštitutu Ljubljana smo že 20 let in v tem času smo že štirikrat v celoti prenovili aplikacije. Za to pa potrebuješ denar. To je problem slovenskega trga, saj ne prenese takšnih investicij. Zato smo morali v tujino. Z enim odstotkom proračuna nikjer na svetu ne moreš imeti dobre informatike.

Tako, da zdravniki in sestre delajo na papir. V pediatriji je treba na primer vsako zdravilo preračunati na težo. V praksi to pomeni veliko možnosti napak že v doziranju, kaj šele v interakciji med zdravili in opozarjanju na alergije. Naš sistem to samodejno počne in s tem zmanjšuje možnost tovrstnih napak.

… manjka nadzor. Težko je špekulirati o številu napak. Ocenjuje se, da pride v najbolj urejenih bolnišnicah na svetu pri vseh dogodkih s področja upravljanja zdravil, torej predpisu, pripravi ali izdaji zdravila pacientu, do okoli dveh odstotkov napak oziroma odklonov. Če ocenjujemo, da je na primer v bolnišnici velikosti ljubljanskega UKC teh dogodkov okoli 1,5 milijona na leto, bi torej moralo biti tovrstnih odklonov 30.000. So zelo različni, lahko so povsem brez posledic, lahko pa so nepopravljivi. V bolnišnicah v ZDA zaradi napak, ki so preprečljive, umre vsaj 100.000 ljudi na leto.

Na Severnem Irskem in Škotskem so imeli prav tako težave s pomanjkanjem denarja v zdravstvu za informatiko. Ampak so ga našli za malo gospodarstvo, za inovativna podjetja, ki delajo na področju e-zdravja. Zdravstvo jim je dalo vsebine, ekonomske vire pa so dobili od drugod. In zdaj gradijo ekosistem podjetij, ki ustvarjajo rešitve za potrebe e-zdravja. Ne samo za domači trg, ampak tudi za izvoz. To poskušamo narediti tudi pri nas.