In ne nazadnje – da, kot niso poimenovane založbe, ki so jim programi zvodeneli, tako tudi niso poimenovani sogovorniki, saj so prav na tak način kritiki in kritizirani obravnavani z enakim vatlom. Pismo Orlanda Uršiča zato jemljem kot nehoteno priznanje direktorja in urednika založbe Litera, da se je v prispevku prepoznal – v tistem delu, ki govori o zvodenelem programu, v onem, ki govori o dobri formalni in neformalni omreženosti oziroma naklonjenosti financerja, v tistem, ki govori o navijanju cen knjig za knjižnice, s čimer izgubljajo kupca? Glede tega, kaj založnikom ob mojih prispevkih prišepetavajo njihovi glasovi, kot avtorica ne morem storiti ničesar, mi pa, priznam, godi, kadar se zgodi, saj je namen novinarskega pisanja prav uspešno prenašanje sporočil.

Mojca Pišek, Dnevnik