Med velikimi mojstri evropskega oljnega slikarstva zaseda španski mojster Diego Velazquez (1599–1660) prav posebno mesto. Je eden tistih ustvarjalcev, ki so na račun svojega dokaj varnega družbenega položaja in predvsem zaradi svoje izjemne tehnične sposobnosti dodobra prevetrili slikarstvo svojega časa. Razstava v dunajskem Muzeju umetnostne zgodovine je posvečena predvsem njegovemu portretnemu slikarstvu. A kljub relativno majhnemu naboru umetnin, v katerem manjkajo nekatera kapitalna dela, ki nikoli ne zapustijo zbirke muzeja Prado v Madridu, je razstava izjemno dobro pripravljena, saj poleg fascinantne slikarjeve produkcije v didaktični maniri osvetli tudi njegovo osebnost, življenje ter politični in družbeni kontekst prostora in časa, v katerem je deloval.
Lucidni dvorni slikar
Velazquez je bil rojen v Sevilli, cvetočem pristanišču španskega imperija, tedaj verjetno najmočnejše svetovne sile. To je bil obenem tudi čas vseevropske tridesetletne verske vojne (1618–1648), ene najbolj krvavih epizod v zgodovini stare celine, ko sta se zaradi ideoloških in ekonomskih nesoglasij spopadala katoliški jug in protestantski sever, to je bil čas utrjevanja represivne katoliške diktature v Španiji in čas velikih kolonialnih osvajanj. Zaradi izjemnega talenta in (tudi) promocijske strategije svojega očeta in mentorja je mladi Velazquez bliskovito postal priljubljen in prepoznaven, po selitvi v Madrid pa je v kratkem času postal dvorni slikar Filipa IV., suverena, ki je bil v letih svojega vladanja priča zatonu svojega imperija in brez moškega naslednika tudi svoje rodbine. Od leta 1624 je Velazquez dosledno beležil življenje kraljeve družine in dvornih uslužbencev ter vse pomembne dogodke. Skrbel je za celostno vizualno podobo kralja in njegovih palač, saj je sčasoma postal tudi skrbnik bogate kraljeve zbirke umetnin. Z namenom kupovanja umetniških del je Velazquez dvakrat potoval v Italijo, kjer se je soočil z delom Caravaggia, Tiziana in drugih slikarjev 16. in zgodnjega 17. stoletja.
Razstava na Dunaju tako prikaže nekatera zelo pomembna dela, ki nakazujejo umetnikov razvoj kot tudi njegov svetovni nazor. Iz zgodnjega obdobja je to Prodajalec vode (1622), ki prikazuje vsakodnevno stvarnost Seville, kjer so ulični prodajalci vode kljub svoji pomembnosti pripadali dnu družbene lestvice, Velazquez pa je prodajalca kljub ponošeni in raztrgani obleki upodobil kot mogočnega in dostojanstvenega moža, ki z močnimi rokami drži ogromen vrč vode, medtem ko ponuja čašo nekoliko mehkužnemu mladeniču, očitno plemiškega rodu. Slika bi torej lahko predstavljala družbeni komentar skrajno razslojenega in na dedni pravici temelječega poznega fevdalizma. Četudi se umetnik politično ne opredeljuje, ampak predvsem zvesto opazuje in upodablja svet okoli sebe, so motivi marginalcev, pogosto povzdignjenih v dostojanstveni položaj, ki jim sicer ni pripadal, izjemno povedni.
Edinstveni ekspresivni slog
Na drugi strani je bil Velazquez izjemno častihlepen človek, ki je zelo mlad prodrl v visoke družbene kroge, obenem pa je bil nenehno frustriran ob dejstvu, da jim zaradi svojega »nežlahtnega« pedigreja ni bil enakovreden. Kot slikar je bil namreč le obrtnik. Kljub prijateljevanju s kraljem si je do konca življenja prizadeval pridobiti plemiški naziv – in uspelo mu je tik pred smrtjo. Bil je prepričan, da mu ta status pripada, saj je neumorno upodabljal in idealiziral kraljevo družino – kot na sliki nesojenega prestolonaslednika Carlosa Baltasarja na konju, ki ga dvignjenega na zadnje noge pri svojih petih letih z eno roko obvladuje in z vladarsko gesto simbolno nakazuje na svetlo prihodnost svojega bodočega imperija. V poznem obdobju postajajo prej herojski portreti kralja, njegove družine in veljakov nekoliko ekspresivni in mestoma groteskni. Filip IV. je bil običajno upodobljen v herojski drži prosvetljenega absolutista, medtem ko je njegov zadnji portret (1659) bližje podobi melanholičnega in razočaranega starca.
Ob koncu postavitve je razstavljena reprodukcija slavne slike Las Meninas (1656) v naravni velikosti, ki prikazuje slikarjev avtoportret pred platnom ob mladi prestolonaslednici in dvorjanih. Velazquez je ustvaril podobo iz ozadja, ki razodeva izumetničene dvorne šege. Že tako edinstveni slog slikarja, ki je vselej slikal hitro in brez predhodnih skic, saj je določene ključne linije upodobljencev nakazal z nekaj učinkovitimi potezami, se je v pozni karieri dodatno spremenil v smer vse večje ekspresivnosti. Velazquez se je na položaj prvega umetnika svojega časa, ki je užival slavo že za časa svojega življenja, prebil izključno zaradi svoje slikarske spretnosti in zmožnosti lucidnega upodabljanja atmosfere, četudi znotraj trdnih konvencij reprezentativnega slikarstva.
