Približno 60 odstotkov hrane, ki jo Slovenci zaužijemo, pride iz tujine. Leta 2013 smo je sami pridelali okoli 753.000 ton (všteti so žita, meso, jajca, krompir, zelenjava, sladkor in riž), uvozili pa kar 954.000 ton. Od leta 2004 se je skupna količina doma pridelane hrane zmanjšala za dobrih 40 odstotkov, najbolj drastično sladkorja (zaradi zaprtja tovarne v Ormožu in opustitve pridelave sladkorne pese), krompirja (s 171.000 ton v letu 2004 smo padli na lanskih 62.000 ton) in svinjskega mesa. Več kot nam uspe pojesti, imamo le perutninskega mesa, občasno tudi govejega in konjskega mesa ter medu. To je le nekaj »ščepcev« podatkov o hrani, ki jih je v posebni publikaciji objavil državni statistični urad.
Več subvencij, manj hrane
Količina uvoženih jajc se je od leta 2004 skoraj potrojila, mesa podvojila, zelenjave smo samo lani uvozili 42.000 ton več kot pred desetletjem... Agrarnega ekonomista dr. Aleša Kuharja velik padec domače proizvodnje kmetijskih proizvodov ne preseneča, meni pa, da je to slaba slika slovenskega kmetijstva in živilstva. »V sosednjih državah kmetijska proizvodnja narašča, pa imajo podobne geografske in podnebne razmere.« Razloge za kritično stanje pri nas Kuhar vidi tudi v evropski subvencijski politiki, ki ne spodbuja proizvodnje hrane, ampak denar namenja za to, da bi je kmetje proizvedli čim manj, krajino pa kljub temu urejali. V Sloveniji kmetijske subvencije prejema okoli 60.000 kmetij, vendar strokovnjaki menijo, da jih kvečjemu 10.000 hrano proizvaja za trg, kar pomeni, da živijo od kmetijstva. Vse drugo je bolj ali manj le »sociala«.
Kuhar ocenjuje, da je 40-odstotni padec kmetijske proizvodnje v zadnjih desetih letih predvsem posledica ukinitve proizvodnje sladkorja in prepolovitve površin s krompirjem. In zakaj pridelava krompirja za slovenske kmete ni več zanimiva? »Očitno je svetovni boj tako močan, da tudi najboljši gorenjski kmetje na najboljših njivah ne morejo pridelati krompirja, ki bi se lahko cenovno kosal s tistim iz uvoza, predvsem iz severne Afrike,« ugotavlja. Velikanski padec pridelave krompirja (leta 2004 je bila samooskrba 86-odstotna, lani le še 46-odstotna) Kuhar pripisuje tudi dejstvu, da se več kot polovica krompirja danes zaužije predelanega (v obliki čipsov, zamrznjenega pomfrita...), v Sloveniji pa je ta proizvodnja zamrla.
Slovenci žvečimo, česar Italijani ne bi
Še slabša slika je pri zelenjavi, kjer je samooskrba zgolj 34-odstotna, kar pomeni, da je glavnino uvozimo. Kuhar poudarja, da imajo tisti, ki slovenske trgovce oskrbujejo s sadjem in zelenjavo, povsem proste roke, kako kakovostna živila bodo pripeljali v Slovenijo. »Sadje in zelenjava sta pri nas, predvsem pri akcijskem blagu, pogosto industrijskega razreda. Ta živila so torej namenjena za industrijsko rabo, zato se ne bi smela znajti na trgovskih policah. A smo Slovenci naklonjeni akcijskim prodajam, zato veselo žvečimo to, česar Italijani ne bi jedli, ampak bi industrijsko predelali,« opozarja naš sogovornik in kot primer navede poletno ponudbo motovilca pri velikih trgovcih. »Razmerje med korenino in listno maso je bilo 1:1, zato bi bil tak motovilec primeren za zajce, a smo ga vseeno kupovali. Nič cenejši ni bil kot v Italiji, je bil pa bistveno slabše kakovosti,« pravi Kuhar.
Skrbi ga tudi nadaljnje usihanje prašičereje, saj je samooskrba s svinjskim mesom le še okoli 30-odsotna. Slovenske rejce prašičev je po Kuharjevem mnenju pokopala »žakelj« prašičereja. Odvisni so od nakupa krmil, ta trg pa obvladuje peščica velikih svetovnih proizvajalcev. »Žit za krmo ne znamo pridelati, zato je prašičereja zašla v krizo, ko so bile vhodne surovine zelo drage, a tega proizvajalcem ni uspelo prenesti v maloprodajno ceno,« pojasnjuje agrarni ekonomist, ki svari pred uvozom nizkokakovostnega mesa. Prepričan je, da se bo meso, ko ne bo več konkurence na domačem trgu, začelo tudi dražiti.
Enaka cena, slabša kakovost
Kuhar opozarja na še eno past, povezano z uvozom hrane. Multinacionalke namreč tudi na tem področju ravnajo podobno kot denimo pri pralnih praških: različna kakovost enakih proizvodov za različne države. Slovenija po Kuharjevih besedah sodi pri hrani v krog »manj zahtevnih držav z nižjo kupno močjo«, zato lahko dobavitelji hrane izdelke istih proizvajalcev nabavijo po zelo različnih cenah. »Grosistične cene za živila, ki gredo na manj zahtevne trge, so precej nižje, toda v Sloveniji maloprodajne cene živil multinacionalk niso nič nižje kot v Avstriji ali Nemčiji, ki veljata za državi z visoko kupno močjo,« meni Kuhar.
Multinacionalke želijo po njegovih besedah proizvesti izdelke po čim nižji lastni ceni. To lahko dosežejo na več načinov: s selitvijo proizvodnje v države z nižjimi stroški dela ali z zniževanjem stroškov surovin tako, da iščejo surovine nižje kakovosti, cenejše nadomestke (namesto surovega mleka mleko v prahu) ali prilagajajo recepture. To je najbolj izrazito pri mlečnih namazih, sirih in jogurtih... »Za hrano slabše kakovosti tako plačamo toliko kot Celovčani ali Tržačani, in to nas lahko skrbi,« sklene Kuhar.
