»Okoli tri tisoč kubičnih metrov snega je ostalo. Dovolj, da smo to uporabili kot podlago za dobršen del prog. Morda bi ga ostalo še več, če bi znali bolj skrbeti zanj. V kupu snega so bile globoke luknje, ki jih je naredila voda,« je o snegu iz lanske zime pred dnevi na Rudnem polju na Pokljuki pripovedoval Rajko Podgornik, pomočnik vodje tekmovanja svetovnega pokala na Pokljuki.
Ja, prav ste prebrali, govor je o lanskem snegu, kot v ljudskem izrazoslovju imenujemo sneg pretekle zime. Vsi poznamo tisti izrek: toliko mi je za to kot za lanski sneg. Je pač prispodoba za nekaj, kar ne obstaja več. A to v praksi ne drži več. Shranjevanje snega je realnost. Še posebej te dni, ko se bližajo tekme za svetovni pokal na Pokljuki, je zelo aktualno.
Tako tekme smučarskih tekačev v švicarskem Davosu kot na Pokljuki potekajo (deloma) na lanskem snegu. »Tega si nismo mi izmislili,« je Podgornik brez vprašanja dal vedeti, da se tehnologija shranjevanja snega čez poletje ni rodila pod Triglavom. Gre za kmetovanje s snegom (snowfarming), kot bi lahko poslovenili mednarodni izraz za obvladovanje in upravljanje snega, uporabljajo pa ga pri različnih oblikah z namenom shranjevanja in varovanja snega. Zadnja leta je zelo aktualno v vseh večjih smučarskotekaških centrih, kot so Östersund na Švedskem, kjer pripravijo uvodno tekmo biatloncev, Ramsau pod ledenikom Dachstein, mondeni švicarski Davos. S tehnologijo pa se ukvarjajo in jo preizkušajo že nekaj let.
Osnova je zelo preprosta in so jo uporabljali tudi predniki, ki so shranjevali led za prodajo. Že pozimi s snežnimi topovi izdelajo velik kup snega, spomladi ga nekaj decimetrov na debelo prekrijejo z lesnimi sekanci in ob dobrih pogojih ga lahko čez poletje ostane tudi okoli 80 odstotkov, kot so izkušnje v tujini. Dovolj, da iz velikega kupa lahko ostane za prekrivanje kilometra ali dveh tekaške smučine. Izdelava in hranjenje kubičnega metra snega po evropskih merilih staneta okoli tri evre in za celotno smučišče nista smiselna, delno pa zagotovo.
Namen je zelo preprost. Proizvodnja snega v zimskih mesecih, denimo januarju in februarju, zahteva veliko manj energije in je veliko manj tvegana kot v jesenskih mesecih, oktobra, novembra ali decembra. Zakaj bi torej dovolili, da se sneg spomladi stopi, jeseni pa delali novega z veliko večjimi stroški? »Sneg, ki je bil shranjen tako dolgo, je manj občutljiv za toploto kot novozapadli snega ali novoizdelani sneg,« je lani jeseni dejal Elias Walser, ki je bedel nad pilotskim projektom v Ramsauu. Če bi se v Sloveniji lahko oglasili naravovarstveniki, saj bi kup snega pod lesnimi sekanci lahko motil gnezdenje divjega petelina, pa so shranjevanje snega pod Dachsteinom povezovali z zelenim konceptom za razvoj turizma. V Ramsauu se namreč pohvalijo z 100.000 nočitvami vsako jesen, med katerimi je največ tekačev, ki iščejo (večni) sneg na ledeniku. S snegom ob koncu oktobra pa vedo, da bi se ta številka zagotovo dvignila. Isti izračun imajo tudi v Davosu, kjer so sneg razgrnili zadnje dni oktobra, nazadnje jim je rešil tudi tekaško tekmo svetovnega pokala.
Za hranjenje snega, kot je bila lokacija pod Mesnovcem, povsem v bližini biatlonsko-tekaškega stadiona, so zelo pomembne mikroklimatske razmere. In seveda vreme. Bolj kot visoke temperature sneg lahko načenja deževje. To se je videlo tudi na Pokljuki. Od konca avgusta do decembra je kup snega zelo upadel, nemara kar za polovico, predvsem zaradi dežja. Zaščite s filcem ali ponjavami, kot dodatne zaščite snežne banke v različnih oblikah preizkušajo v tujini, na Pokljuki niso uporabljali. Tudi dodatnega odvodnjavanja v naravni kotanji, ki je znana po tem, da tam tudi naravni sneg obleži dolgo v pomlad, niso uredili. S tri tisoč kubičnimi metri snega so prireditelji tudi lažje rešili zagato s snegom za tekme svetovnega pokala v biatlonu.