Rdeča nit festivala so bili vinarji, ki prisegajo na pravila ekološkega oziroma biodinamičnega kmetovanja. Skratka takšni, ki ne le ne škropijo trt s kemičnimi preparati, ampak tudi v kleteh ne uporabljajo komercialnih enoloških sredstev. In pustijo moštu, da spontano zavre, z naravnimi kvasovkami in ne tistimi iz trgovine. Zato jim pravijo tudi »terroir vina«, saj naravne kvasovke v vinu utrdijo okus teritorija.
Bera slovenskih pridelovalcev naravnih vin je bila korektna. Letos so organizatorji medse privabili še več tujih somišljenikov, tudi iz klasičnih vinskih regij, kot so Piemont, Bordeaux, Burgundija in Šampanja. Predstavnik slednje je sicer še pred koncem festivala užaljeno pobral šila in kopita, ker mu je eden od obiskovalcev (upravičeno?) zabrusil, da je njegov 15 let star šampanjec že malce starikav.
Tudi takšne stvari se dogajajo, ne bi se pa smelo zgoditi, da se na tovrstnih prireditvah, kjer se promovira tudi kultura pitja vina, ne da dobiti poštenega požirka vode, kaj šele česa za pod zob. Niti preste ali prepečenca. Še dobro, da so na ljubljanski vzpetini gostinski lokali. Morda ne bi bilo odveč, če bi si organizatorji ogledali, kako tem stvarem strežejo v Izoli na festivalu oranžnih vin. In še nekaj: naslednji dan se je vinska karavana preselila v Zagreb, kjer je bilo po pričevanju vinarjev več obiskovalcev kot v Ljubljani. Jasno, bila je sobota.