A na vratih je bilo obvestilo, da je TIC trenutno zaprt, poleg pa telefonska številka – glas na drugi strani telefona se je opravičil in povedal, da bo po pol dvanajsti uri tam študent.
Nasproti TIC imajo postavljeno panoramsko tablo občine Dolenjske Toplice z okolico, Mojca pa je našla tudi tablo s kolesarskimi potmi in pešpotmi. Odkrila je tudi gostišče Kolesar, kjer organizirajo kolesarjenje, pohodništvo, tenis, golf, ribolov, smučanje, izlete in še kaj, v središču mesta pa dobro založeno prodajalno spominkov z lesenimi izdelki, izdelki iz gline, slanega testa, ročno izdelan nakit, eterična olja, domače čaje, ročno pletene košare. Mojco so zanimali čaji in marsikaj ji je razložila prijazna prodajalka, ki pa je bila po vprašanju, kje v mestu ali okolici se da kaj pogledati, v zadregi.
»Med sprehodom sem opazila starejšo hišo z izrezljanim lesenim nadstreškom in doprsnim kipom dr. Konstantina Konvalinke. Domnevala sem, da je to njegova rojstna hiša, vendar sem kasneje na spletu videla, da je bil rojen na Češkem in da je tu le živel in delal. Nasproti TIC pa sem na starejši hiši videla napis Sitarjeva galerija. Delavca, ki sta postavljala jaslice na trgu, sta poslopje odklenila, vendar ob tem povedala, da v njem trenutno ni nič – pred leti da je bila tu lekarna, pred mesecem pa razstava arhitektov.«
Mojca se je nato s soprogom, s katerim sta šla na izlet, po mostu, na katerem so zaklenjene ključavnice zaljubljencev, sprehodila do zdraviliške vasi. »Mesto je sicer čisto, ni pa še okrašeno za novo leto. Odpravila sva se do župnijske cerkve svete Ane, ki pa je bila zaklenjena, v župnišču in pri župniku ni bilo nikogar.«
Ko se je Mojca vrnila v TIC, je bil tam študent, ki je prijazno odgovarjal na številna vprašanja in izkazalo se je, da veliko ve o zgodovini kraja. »Glede kulinarike nama je svetoval, naj greva na kosilo v Oštarijo, sam kraj pa da nima kakšne značilne kulinarične ponudbe oziroma kakšne jedi, ki bi bila značilna za to območje.«
Izgubljeni Hudičev turn
Nato se je Mojca odpravila po arheološki poti Cvinger, ki je urejena po gozdnih stezah in opremljena s pojasnjevalnimi tablami. Od tu je želela priti do zeliščarja Majesa, a – kot pravi sama – očitno ni dobro prebrala zemljevida in znašla se je v Soteski, kjer si je ogledala park s Hudičevim turnom. Tu jo je motilo, da očitno sem številni vodijo na sprehod kužke, vendar za njimi žal ne pospravljajo iztrebkov. Naslednjo točko, Bazo 20, je Mojca našla z lahkoto, ker je pot lepo označena, tam pa jo je prijetno presenetil Jože iz Dolenjskega muzeja, ki se je takoj ponudil za razlago. »Gozdna pot je urejena, opremljena s smerokazi, vidi se, da se trudijo ohraniti barake, vendar očitno ni dovolj denarja za njihovo redno vzdrževanje.«
Na poti nazaj proti Dolenjskim Toplicam sta se je Mojca in njen mož ustavila v gostilni Štravs, kjer ji je prijazna lastnica povedala, da so njihove specialitete divjačina in postrvi, značilne hrane za to območje pa da nimajo, ker niso ne Dolenjci, ne Belokranjci in ne Kočevarji. Naročila sta divjačinski medaljon s poprovo omako in brusnicami ter Štravsovo postrv s prilogo, poleg pa kozarček polsuhega belega vina. Gostilničarka, ki je Mojci svetovala, naj poleg divjačine pije rdeče vino, je potarnala, da se kriza pozna pri obisku petdeset let stare gostilne, da pa so tujci, ki so v toplicah, tudi njihove stalne stranke. Po izvrstnem kosilu se je Mojca še enkrat sprehodila do cerkve, ki je bila odklenjena, da si jo je lahko ogledala.