Na airbusu sem sedel pred digitalnim ekranom, ki mi je ob filmih in športnih programih ponujal tudi glasbeno razvedrilo. Prsti so me takoj zasrbeli in odkrili obilo muzik. Presenečen, na trenutke že prav vzhičen, sem si krajšal let s poslušanjem letošnjih plošč izvajalcev, kot so Tinariwen, Seun Kuti & Egypt 80, Gary Numan, Damon Albarn, Tricky. Z albumov, ki jih zob časa še zdaleč ni načel, sem si vrtel Einstürzende Neubauten, Steva Reicha, Kraftwerk, Cure, Theloniusa Monka z Johnom Coltranom, Thievery Corporation, Cocteau Twins. Na profiliranih radijskih miksih se je ponujala muzika z vsega sveta. Japonska, korejska, kitajska, afriška, brazilska, arabska, evropska, world music. Na rock kanalu sem poslušal Kyuss, Anno Calvi, Billyja Bragga, Pink Mountaintops, Interpol, Afghan Whigs, The Bots, Mastodon. Izbor je ponujal vse mogoče, od opere, klasične glasbe in muzikalov prek celotnih jazz, pop in rock albumov do miksov zimzelenčkov, balad, šlagerjev, lounge in dance glasbe, bluesa, countryja, folka. Lahko bi rekli – za vse okuse. Čeprav nisem pogosto na medcelinskih letih, verjamem, da se redni potnik kmalu naveliča ponujenega. Vseeno me je presenetila uravnovešenost in prefinjenost ponujenega izbora, ki je temeljil na uredniški širini in odprtosti ter skrbi za široko zastopanost glasb. Tako iz zgodovine kot iz aktualnega časa, tako žanrsko kot geografsko. Izbor je bil nediskriminirajoč do muzik in zamišljenih skupnosti poslušalcev. Ni vrag, da imajo pri aviokampanji boljše glasbene urednike kot na večini slovenskih radijskih postaj, me je prešinilo.
Med vožnjo domov je v avtu igral osrednji slovenski radio. Ura je bila zgodnjepopoldanska, okoli dveh. Med novicami, reklamami, napovedmi se je vrtela spodobno pisana muzika domačih in drugih svetovnih izvajalcev. Za hip sem pomislil, da se je v mesecu odsotnosti le kaj premaknilo na bolje. Vmes je padel afriški pop komad v afriškem jeziku, ki ga je voditeljica odpovedala s slovenceljskim cinizmom: »Ja, prav res zanimivo besedilo, kajneda.« Doživel sem trdi pristanek v domačiji.
Živimo v zabasani podalpski deželi, ki se ne zna in noče odpreti, ki ne zna in noče požreti, ki ne zna in noče dati. Medtem ko nas tako skrbi za slovenski jezik, se norčujemo iz drugih (neglobalnih) jezikov. Medtem ko se joka in stoka, kako multinacionalke in njeni kadri požirajo slovensko glasbo, se zmrdujemo nad glasbami, ki so nam tuje. Obkroženi z lažnivimi in samooklicanimi domoljubi so nas polna usta strpnosti do drugačnosti ter še kar naprej kujemo zastarele delitve na alternative in mainstreame ter mašimo kanale pretočnosti. Dokler ne bomo odložili provincialne noše, bomo obkroženi z marsovci in njihovimi čudaškimi glasbenimi okusi.