Geslo je ekonomično povzelo srž Schumanove romantične ideje: zapisan v 24 uradnih jezikih Evropske unije, torej 72 lepih in nerazumljivih besedah, je kratek in učinkovit slogan nekakšen vodič po najbolj pisani pokrajini sveta. Redko kje se na tako majhnem prostoru – cela Evropska unija je dvainpolkrat manjša od Kanade! – srečuje toliko kultur, jezikov in narodov, še redkeje politično združenih.
Po zapletenem administrativnem postopku so novo geslo pred desetimi leti zapisali v evropsko ustavo, poleg zastave in Beethovnove himne, in birokrati Evropske unije so se končno lahko lotili svojega osnovnega dela: odprave vsake posamične različnosti v EU.
Vse, kar telesa EU od tedaj počnejo, vse, čemur se člani njene administracije zadnjih deset let posvečajo, lahko namreč povzamemo s tremi – dobro, dvainsedemdesetimi – učinkovitimi besedami, ki se glasijo: združeni brez različnosti.
Najnovejša novica iz evropske komisije, ki je sprejela predpis o rokavicah za gospodinjstva, po katerem morajo biti rokavice za pomivanje posode testirano odporne proti detergentom, rokavice za pečice pa proti temperaturam do 200 stopinj Celzija, tako te dni razveseljuje Evropejce, ki jim je birokratska delavnica evropske komisije v teh žalostnih časih nemara celo poslednji vir zdravega, osvobajajočega smeha. Strogi in natančni predpisi o rokavicah za gospodinjstvo pa so le zadnji, niti ne najbolj bizaren primer.
Vsi se še spomnimo znamenitega, iz nerazumljivih razlogov pozneje umaknjenega predpisa o ukrivljenosti kumaric, a so se bruseljski birokrati medtem že domislili obveznih dimenzij banane – ki, če še ne veste, mora biti na evropskem trgu dolga najmanj 14 centimetrov in debela 27 milimetrov – ter najvišje dopustne prevodnosti čebeljega medu 0,8 mikrosiemensa na centimeter. Kaj se zgodi z 12-centimetrskimi bananami, medom s prevodnostjo 1 mikrosiemensa ali z rokavicami, ki so odporne samo do 100 stopinj, ni znano, zato pa dobro vemo, kaj lahko počnemo z zeljem: predpis evropske komisije o prodaji zelja vsebuje namreč neverjetnih 26.911 besed.
Prosluli nesmiselni predpisi evropske komisije so samo skrajna, karikaturirana konsekvenca temeljne ideje EU o »enotnosti brez različnosti«. Kar lahko vidimo že v tistem manj smešnem korpusu birokratske regulacije prehrambnih navad v Uniji, tam, kjer se posamezne kulture že leta borijo z evropsko birokracijo v obupanem poskusu, da bi zaščitile in ohranile tradicionalne, avtohtone jedi, ki se ne skladajo z vsako posamezno idejo nerazlične Evrope, in na grozo njenih strogih nutricionističnih služb jedo surovo in fermentirano meso, ali pripravljajo zelje na način, ki ga ne opisuje niti ena od 26.911 besed iz pravilnika evropske komisije. Kdor misli, da gre za skrb za malega potrošnika, je naiven vsaj tako kot Schuman: gre samo in izključno za skrb za velikega proizvajalca in trgovca.
Paradoks je očiten tudi pri drugih konsekvencah temeljne ideje EU o »enotnosti brez različnosti«, tistih, ki namesto ukrivljenosti, dolžine, odpornosti ali električne prevodnosti blaga široke potrošnje urejajo romantično »Evropo brez meja« oziroma famozni »pretok blaga in ljudi«. Seveda tudi tu obstajajo duhovite rešitve, kot je tista z zakonom o pogonu žičnic, ki ga je po strogih predpisih EU morala sprejeti tudi nemška pokrajina Schleswig-Holstein, katere najvišji vrh – vsa se razprostira na peščenih sipinah Severnega morja – pravzaprav hribček, ne dosega niti 170 metrov. Obstajajo pa tudi manj duhovite, ki pa so v resnici bistvene.
Na eno od njih – raznolikost evropskih železnic – je pred časom opozoril Deutsche Welle. Kontigent banan, ki se v portugalskem pristanišču vkrca na vlak za Estonijo, je treba pretovoriti že na španski meji, ker so španske proge široke 167,2 centimetra, torej sedem milimetrov širše od portugalskih. Naslednjič bodo tovor pretovarjali v Franciji, kjer se začenjajo proge z evropskim standardom 143,5 centimetra, in končno banane v Estoniji pretovorijo še četrtič, na »sovjetski standard« 152,4 centimetra.
Zaradi tega, kar pravzaprav je »raznolikost Evrope«, torej različnih standardov železniških prog, je treba tovor, ki potuje z enega na drug konec Evrope, pretovoriti štirikrat, so pa zato – saj ste dojeli – banane v vagonih dolge 14 centimetrov in debele 27 milimetrov.
Zamisel o takšni »enotnosti v različnosti« – in to je treba vedeti, kajti prav to je ključno – ni politična, ampak ekonomska: z regulacijo debeline banan, električne prevodnosti medu ali odpornosti rokavic se ne ureja družbena skupnost, ampak trg. Evropa, v kateri bodo vse rokavice in banane enake, je namreč predhodnica Evrope, v kateri bodo enaki vsi potrošniki. Vsaka ambicija nivelizacije ljudi pa je v svojem bistvu totalitarna in vodi v tisto orwellovsko družbo, v kateri bodo vsi združeni, le da bodo nekateri bolj združeni od drugih.
In katere geslo bo »Različni v enakosti«.
