Kdor je bil mlad v 70. letih prejšnjega stoletja in ni bral pesniške zbirke Iva Svetine z enigmatičnim naslovom Joni, ampak je namesto tega tekal po avnojskih poteh, je bil »adijo«. Zbirka je bila avtorjeva tretja po vrsti, prva je bila Plovi na jagodi pupa magnolija do zlatih vladnih palač, druga Botticelli, a ta je bila zaradi vzhodnjaško obarvane obravnave ljubezni (joni pomeni vulvo) tisti odmev osvobajanja iz šestdesetih let in tisti prvi nov vstop slovenske poezije v eros, ki jo je med mladimi naredil za »biblijo«.

Obdobje, ko sebi kot pesniku zaupam

Odtlej je izšlo še več kot dvajset avtorjevih pesniških zbirk, kar nekaj ravno tako zaznamovanih z orientalskimi prvinami, nato pa se je vrnil v naš svet. Večkrat je bil nagrajen, leta 2010 je prejel Jenkovo nagrado za Sfingin hlev.

A že v šestdesetih letih se je začelo tudi Svetinovo aktivno delovanje v gledališču. Najprej v skupini 441, ki se je pozneje prelevila v Pupilijo Ferkeverk, nato je vodil gledališče Pekarna in potem urejal dramski program na RTVS. V osemdesetih in na prelomu devetdesetih let je bil dramaturg in umetniški vodja v Slovenskem mladinskem gledališču, od poznih devetdesetih let pa je bil, z vmesnim skokom na ministrstvo za kulturo, direktor Slovenskega gledališkega muzeja. Ob njegovi spremembi v Slovenski gledališki inštitut je letos pomladi odločno protestiral, saj je po njegovem zavod dobil dodatne naloge brez dodatnih sredstev. Kmalu zatem je iz zavoda odšel.

Gledališki preboj: Šeherezada

Svetinova ustvarjalna pot je torej temeljno zaznamovana z dvema literarnima zvrstema, s poezijo in dramatiko, pri čemer je poezija nedvomno bolj zaznamovala njegove drame kot obrnjeno; njegove drame so primer izjemno poetične govorice in vzdušja. Že tretja drama po vrsti, Šeherezada, ki jo je napisal leta 1988, je doživela neverjeten preboj, tudi po zaslugi tedanje uprizoritve v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je bil Svetina direktor, pod režijsko taktirko Tomaža Pandurja. Predstava je postala kultna tako v jugoslovanskem prostoru kot v Latinski in Južni Ameriki, ki je odtlej z velikim veseljem sprejemala tudi mnoga druga gostovanja SMG. Tudi v njej se je Svetina lotil vzhodne kulturne in filozofske tradicije, tako kot nekaj let pozneje s (prevajanjem in) gledališko priredbo Tibetanske knjige mrtvih in dela Tako je govoril Zaratuštra. Šele z Ojdipom v Korintu se je znova vrnil v zahodno kulturo.

Med prevajalskimi dosežki je treba omeniti še njegovo prepesnitev Shakespearove drame Romeo in Julija ter prevod mitov južnoameriških Indijancev. Napisal je tudi nekaj otroških pravljic in vrsto esejev. Prav v tem času nastaja v koprodukciji zavoda Muzeum in PGK tudi najnovejša uprizoritev Svetinovega teksta ABC oder Krieg (Quasi una phantasia), katere premiera bo januarja.

Polemični javni glas

Ob ustvarjalnem delu je Svetinova biografija tudi biografija nekoga, ki aktivno posega v družbena dogajanja. Že leta 1968 je sprožil ogorčene reakcije z v Tribuni objavljenim poetičnim manifestom Slovenska apokalipsa. Šlo je za parodijo slavljenja partizanstva, četudi so bili njegovi starši partizani. V tej zvezi je kasneje izjavil: »Moram pa priznati, če bi takrat imel slutnjo, da se bo toliko let pozneje poskušalo problematizirati partizanski boj in rehabilitirati kolaboracionizem, te pesmi ne bi nikoli napisal.«

Medvojne in povojne problematike se je lotil tudi v Pasjonu Edvarda Kocbeka, v zvezi s Kocbekom in njegovim intervjujem, v katerem je obelodanil povojne poboje, pa je odločno polemiziral tudi s filozofom Tinetom Hribarjem in Borisom Pahorjem. Prepričan je bil, da je Pahor intervju neodgovorno izsilil, ne da bi pomislil na grozljive posledice, ki jih je objava imela za Kocbeka.

Edini kandidat

Ivo Svetina prevzema predsednikovanje Društva slovenskih pisateljev v nedvomno težkih in nehvaležnih časih, česar se kot dosedanji podpredsednik gotovo zaveda in kar je gotovo odgnalo mnoge druge potencialne kandidate. Zadnje obdobje, ko ga je vodil Veno Taufer, so zaznamovali številni pretresi in odprti trki: tako tisti na političnem polju – ko se je društvo aktivno angažiralo v vstajniškem gibanju, se vsi člani s tem niso strinjali in vnela se je polemika, ki se ji je pridružil tudi Svetina, priča smo bili SDS-ovemu poskusu difamacije predsednika Vena Tauferja kot udbovca, odmevala je izključitev Janeza Janše iz članstva, ki so mu sledili protestni izstopi nekaterih članov – kot nesoglasja znotraj članstva glede primernosti zasebnega sponzorja Jenkovih nagrad zadnji dve leti, ki so jih (neuspešno) skušali reševati na medijskem prizorišču namesto z notranjo debato.

K temu je treba dodati še staro bolezen društva, ki si nikakor ne uspe povrniti vsaj nekaj tiste dinamike iz osemdesetih let, ampak že desetletje in več tiči v pasivnosti, o čemer zgovorno priča tudi dejstvo, da je bil Svetina edini kandidat za predsedniško mesto. Težava je tudi neenotnost članstva, razklanega po svetovnonazorskih, ideoloških, estetskih ali klanovskih (beri založniških) črtah, ki je predsednikom in nekaj zagnancem že dolga leta prepuščalo vso iniciativo, a s storjenim ni bilo nikoli zadovoljno. Tako je vedno znova zavladal na eni strani očitek o neprizivnosti društvenega vodstva za drugačne pobude in na drugi strani ugovor, da nihče ni pripravljen ničesar narediti. In seveda je tu še splošno slab položaj pisateljev, ki so zgolj del te krizne družbe, ki jih pestijo vse manjša družbena vloga, vse manjši honorarji in vse bolj škodljiva književna hiperprodukcija založb, v kateri se utapljajo tako biseri kot kamenčki.