Ta se deli po enostavnem kriteriju. Na eni strani obstajajo teme, ki so silno kompleksne in o katerih se trudi razumeti vse finese, na drugi strani pa so teme, ki so neskončno enostavne. Začnimo pri prvih. Prvi kompleksen problem je, kakopak, Janez Janša. Pahor se na prvi pogled kaže kot abstraktni legalist. Glede same obsodbe je jasen: odločitve sodišč, pa naj se z njimi strinjamo ali ne, smo dolžni spoštovati. In podobno jasen, se zdi, je tudi pri vprašanju Janševega mandata, kjer se v imenu nepremišljene črke prava postavi proti tistemu, kar tudi sam imenuje zdravi razum – da pravnomočno obsojeni ne bi smel biti poslanec. A v obeh primerih legalizmu doda osebni pridih. V prvem primeru ga najde v dopolnilni frazi, da moramo odločitve sodišč spoštovati, »pa naj se z njimi strinjamo ali ne«. Ta fraza sama po sebi služi kot podkrepitev načelne legalistične teze – a če jo, tako kot Pahor, ponovimo večkrat, preide v svoje nasprotje. Ko zazveni sama, postane izraz dvoma v utemeljenost spoštovanja, dvoma, s katerim kot predsednik vseh ustreže tudi Janševim podpornikom.
V primeru poslanskega mandata je zgodba podobna. Tudi tu izhaja iz legalizma in ne ostane pri njem, saj ga v boju proti zdravemu razumu podkrepi z drugo različico zdravega razuma, zdravo ljudsko presojo Janševih volivcev: »Gospod Janša je kandidiral, ko je to že bil, ko so ljudje to vedeli, ko so ga kljub temu izvolili, in ni nobene pozitivne kavtele v pravnem sistemu, ki bi času, ko je kandidiral in zmagal in mandat pridobil, (to) izrecno prepovedovala«. Ta dodatek pa je tudi razlog, čemu je – in to je v intervjuju tudi potrdil – načelno sprijaznjenje s proti-zdravorazumsko pravno situacijo dopolnil z demonstrativnim rokovanjem z Janšo na konstitutivni seji.
Naprej, izrazito kritičen je tudi do menjave na vrhu generalštaba, ki naj bi prekinila z dobro prakso, da so menjave tistih, ki naj ne bi delali slabo, neustrezne, prakso, zaradi katere je sam kot premier v svoji bližini obdržal Dimitrija Rupla. In načeloma drži: ciničnega argumenta Cerarjeve stranke, da so menjave v vojski in policiji pač politične odločitve, v katere je treba pač privoliti, ni mogoče avtomatično zagovarjati. A če bi vrhovni poveljnik našel kritično besedo tudi za vse nesmiselne kabinetne menjave na ministrstvih, bi njegovo opozorilo vendarle postalo kanček bolj univerzalno in zavezujoče.
Pa vendar, predsednik je načelni prijatelj vlade. Na eni strani pritrjuje povsem nepotrebnemu kompliciranju glede priznanja Palestine, v imenu katerega je vlada cagavo uzurpirala pobudo leve opozicije (o tem je prejšnji teden prav na teh straneh vse povedala že Tanja Lesničar Pučko). Na drugi strani pa se z njo strinja v vseh tistih temah, ki jih kot enostavne vidi sam in ki jih kot enostavne in neizogibne propagira tudi vlada. Bolj kot slaba banka, pravi, ga skrbi »naše upravljanje državnega premoženja«: »Zdi se mi, da po vseh teh letih capljamo za nekim zelo jasnim stališčem do privatizacije. Jaz sem privatizaciji naklonjen in naj to povem brez slehernega dvoma.« Predsednik, ki veliko razmišlja o Janši in menjavah v vojski, privatizacijo vzame kot golo nujnost. Še več, vzame jo kot vrlino, kot enega od znamenj tiste zmagovalne mentalitete, ki jo bojda že čutijo »ljudje« in ki jo mora prevzeti tudi »politični razred«, kot vrlino, zaradi katere je leto 2015 prelomno in ki nas bo, če ji bomo sledili, že leta 2016 pripeljala do nekakšnega konca krize – ki ga Pahor, ki je doslej napovedoval le konce njenega začetka in začetke njenega konca, zdaj očitno umešča v čas, ko bodo blaginjo čutili tudi vsi ljudje. A brez vrline ne bo blaginje – blaginja bo prišla le po poti strukturnih reform in privatizacije.
Ko se je predsednik, ki svoje nečimrnosti nikoli ni skrival, po dolgem času oglasil prav zdaj, smo najprej morda pomislili, da je razlog povsem osebna želja, da se pokaže na obletnico svoje izvolitve. In dejansko, v dobro državne suverenosti in ugleda funkcije predsednika skoraj upam, da je res tako – in da je bil nedavni obisk nemške delegacije, ki prav tako zagovarja enostavnost in nujnost privatizacije, resnično le obisk. Upam, skratka, da je Borut Pahor po dveh letih še vedno predsednik, ne pa častni konzul kakšne druge države.