Tekma za supersev

Prelisičiti naravo

V glavni vlogi nastopa izr. prof. dr. Uroš Petrovič. Letnik 1973, odraščal v Slovenj Gradcu, gimnazijo obiskoval na Ravnah, diplomiral na biotehniški fakulteti, doktoriral pa na medicinski. Uradno je zaposlen na odseku za molekularne in biomedicinske znanosti. Tudi oče dveh otrok. In ko nas popravi, da še zdaleč ni tako zelo prvi, kot izum znanstvenika hitro razumemo domačijski laiki, lačni pozitivnih novic in uspehov, niti ne preseneti. »Gre za nekaj, kar po svetu preučujejo že vsaj dvajset let. Predvsem Skandinavci, Finci in Švedi, ki imajo veliko lesa. V naravi obstaja veliko gliv, ki so sposobne razgrajevati les, vendar ga pri tem zgolj poškodujejo. V naravi se ne dogaja alkoholno vrenje iz lesa. Nimamo naravnega organizma za to. Če bi obstajal, bi ga samo izolirali in bi se stvar že dogajala.«

Če nečesa v naravi ni, si znanstveniki poskušajo domisliti nadomestek. Prelisičiti naravo. Okoli leta 2000 se je ameriška vlada začela intenzivno ukvarjati s projektom proizvodnje biogoriv, ki bi lahko poganjala ameriško industrijo. Začeli so vlagati v raziskave in skoncentrirali večino umov, ki so se ukvarjali z razgradnjo celuloze z encimi in metabolnim inženiringom. Velik domet glede slednjega je uspel ekipi z univerze Berkeley pod vodstvom profesorja Jay D. Keaslinga, ki je tako prišla do cenejšega zdravila za malarijo (artemisinin). Pred tem se je zdravilo pridobivalo iz sorodnice pelina, bilo je drago in težje dostopno. Pocenilo se je, ko so znanstveniki gene iz rastline prenesli v kvasovke, ki so začele tvoriti učinkovino.

Dr. Petrovič pojasnjuje: »Za naš projekt je bilo prelomno, ko je skupina znanstvenikov z univerze Princeton leta 2010 objavila postopek, s katerim so pokazali, da lahko za neko lastnost, ki jo ima kvasovka, zelo natančno lociramo gene, ki so razlog, da neki sev to lastnost ima, drugi pa ne. Gre za sev oziroma za različne seve kvasovk. Izraz sev bi lahko razložil, da gre za različne pasme kvasovk. Različne kvasovke imajo različne lastnosti.« Na podlagi ameriških dognanj so dr. Petrovič in njegova sodelavca dr. Tomaž Curk iz Ljubljane in dr. Klaus Natter iz Gradca pomislili, da lahko morda za prav vsako lastnost, ki jo izberemo, najdemo ustrezno kombinacijo genov. Znanstveniki so si torej rekli: »Za vsako lastnost, ki jo bo nekdo izbral, bomo poskusili najti ustrezno kombinacijo genov.«

Ali rečeno drugače. Če imamo kvasovko, ki zna razgrajevati celulozo, potem se da z metodo, ki so jo odkrili na Princetonu, poiskati, kateri geni v dotični kvasovki so dejansko tisti, ki omogočajo, da ta kvasovka razgrajuje celulozo, druge pa je ne morejo. »Kaj smo naredili?« nadaljuje dr. Petrovič. »Odločili smo se, da uporabimo to metodo na biotehniško pomembnih lastnostih. Vzeli smo torej bazično študijo in jo prenesli v bolj aplikativen kontekst.«

Na Jožefu Štefanu torej niso izumili same metode, temveč se ukvarjajo s tem, kako metodo izboljšati in jo praktično uporabiti. Nimajo patenta. Še ne. Leta 2011 je bil dr. Petrovič sicer tik pred tem, da prijavi patent, ki v nekem manjšem delu pokriva metodo, a mu je namero preprečila nenavadna neljubost. To, da je ključno zadevo, torej točno tisto novost v postopku, ki je prijavo patenta sploh omogočala, nekdo drug razkril v znanstvenem članku. »Domislili smo se načina, kako se da natančno izračunati, kako dobiti prave gene, a je ravno tedaj izšel članek, ki je objavil ta način izračunavanja, s čimer je nam zmanjkalo materiala za prijavo patenta.«

Investicija prevelika za Slovenijo?

No, njegova ekipa je še vedno v tekmi za to, kdo bo prvi sestavil supersev. Išče se torej univerzalna kvasovka, ki bi bila sposobna predelovanja raznih vrst odpadkov, kot so les, ostanki poljščin in podobno, v koristne snovi: »Ideja je, da tak supersev ne bi imel samo ene lastnosti. Kajti če lahko prenesemo v sev eno lastnost, potem to pomeni, da imamo lahko tudi pet različnih sevov, ki imajo vsak svojo lastnost, najdemo kombinacijo genov in jih združimo znotraj enega seva. Tako dobimo supersev. Šlo bi za robusten sev, ki bi ga lahko dal v bazen, pa ga ne bo zmotila sprememba temperature niti prisotnost kakšnega nepričakovanega zaviralca, poleg tega bi bil sposoben tudi zelo velike produkcije.«

Da bi se zadeva razvila do stopnje, ko bi bila uporabna v industriji, ekipa dr. Petroviča potrebuje denar. Investicijo, ki je po mnenju nekaterih iz vlagateljskih vrst, s katerimi so se pogovarjali, bržkone prevelika za okolje, kakršno je Slovenija. Njihovo mnenje je, da se zgolj pri nas takšnega projekta ne bi dalo izpeljati. Zato je bilo tudi ustanovljen mednarodni konzorcij. Dr. Petrovič: »Američani in tudi drugi zagotovo delajo na tem, da sestavijo supersev. Smo v tekmi. Ta princip razume zelo veliko ljudi. Vprašanje je samo, kdo bo prvi naredil mehanizem, model, pravo kombinacijo za takšno kompleksno celično tovarno, kjer bo to delovalo. Mi jo lahko naredimo v letu ali dveh, če dobimo denar. V letu ali dveh lahko naredimo supersev.«

Ko bo supersev domišljen, žled oziroma velike količine propadlega lesa ne bi smele biti več nujno razlog za nezadovoljstvo. Pridaš ščepec superseva in počakaš pri pipici, da priteče gorivo. Je pa vprašanje, če bi že odkrili supersev, v kolikšni meri se bo domači davkoplačevalec lahko okoristil z izumom. Če bi takšna celična tovarna delovala v biorafineriji v Sloveniji, bi neka splošna korist zagotovo bila. No, najprej morajo znanstveniki dokončati začeto, klima za takšne projekte pa ni najboljša, pravi dr. Petrovič: »V Sloveniji imaš kot znanstvenik lahko občutek, da te gledajo kot zajedavca, ki troši denar za neke raziskave. Krizo so imeli tudi na Švedskem, pa so tam vložke v znanost še povečali, ne pa zmanjšali.« Razlogov za optimizem torej ne manjka.