Etična občutljivost ameriškega novinarja se zdi v luči dogodkov, ki so v Mariboru pripeljali do tragedije, skorajda svetniška. V boju s podivjanimi psi vojne je razcep med imperativi poklica in civiliziranostjo v odnosu do posameznika ponotranjil in vzel nase. Kako zelo tuj razmislek za naše loge. Mirno se lahko vprašamo, ali bi ga uredniki tistih medijev, ki so v dneh pred mariborsko tragedijo kot divje svinje rili po najbolj intimnih kotičkih svojih nič hudega slutečih žrtev in šteli krvave novce od prodanega trpljenja, sploh razumeli. Zgolj retorično vprašanje pa je, ali se bodo ti dihurji vojne opravičili prizadetim in ali bo kdo odstopil zaradi eklatantne zlorabe medijske svobode.
Početje medijev po kaznivi objavi spornega posnetka ni bilo v ničemer novo ali posebno, tokrat se je le tragično izteklo. Zasebnost je v kapitalizmu – tako kot vse drugo – prodajni artikel, voajerizem je iz psihopatologije že zdavnaj »napredoval« v »radovednost«, mehanizmi za sankcioniranje morilskih medijskih početij pa očitno ne sledijo spremenjeni družbeni realnosti. Če novinarka razkrije tajni dokument, ki je definitivno v javnem interesu, je sodno preganjana. Če medij, ki vsak dan trži kri in spermo, z objavo imena in priimka smrtno ogrozi pričo mafijskega obračuna, razkrije imena mladoletnih žrtev družinskih tragedij ali vse podrobnosti spolne zlorabe, se praviloma odzove le novinarska organizacija. Če sploh kdo pošlje pritožbo… Prizadeti se namreč zelo pogosto sploh ne zavedajo škode, ki jim je bila povzročena. Bizarnosti je še veliko: če te pri nas kdo javno žali in zmerja, moraš v tožbi dokazati duševne bolečine, ki da ti jih je zmerjavec povzročil, sklicevati se moraš torej na svojo duševno šibkost. Kot da ne zadoščajo laži in zmerjanja sama po sebi.
Sicer pa: ali so lahko mediji kaj manj brutalni kot družba sama, kaj manj šentflorjanski, kaj bolj empatični? Eden od mrhovinarskih časnikov se je v soboto javno hvalil s porastom naklade. Soodgovornost za pritiske, ki so zagotovo okrepili stisko nesrečnih učiteljev, morajo zato prevzeti tudi zavrteži, ki so svoj užitek našli v skritem opazovanju užitka drugega ali v moraliziranju. Kot je dejal ravnatelj Dušan Merc, seksualno življenje nekega ravnatelja zanima le tiste, ki parazitirajo na neumnosti. In seveda tiste, ki od krvavih novcev živijo. Tragični paradoks v tej zgodbi je, da objekti brezsramnega vdora v najbolj svete stvari vsakega človeka niso ne kradli, ne zlorabljali, ne mučili. Kar so (ali morda niso) počeli v Mariboru, je zadevalo zgolj dva in njune bližnje. In vendar so se tudi tisti mediji, ki se zdaj družno zgražajo nad medijskim linčem, aktivno ukvarjali s preiskovanjem avtentičnosti posnetka, primerjanjem podrobnostmi na njem…
Vprašanje, ki si ga bo treba zastaviti v prihodnjih dneh, je tudi, ali so na ministrstvu storili dovolj, da se tragični scenarij ne bi odvil, ali so prizadetim ponudili zadostno pomoč, recimo pri komuniciranju z javnostjo, ali sploh premorejo ustrezne protokole za ravnanje ob takih dogodkih. Misliti pa bo treba tudi na dijake in »slavne« snemalce, ki se bodo zdaj najbrž le zavedli posledic svoje surovosti.