»Ste že nazdravili uspehu?« po vrnitvi iz Luksemburga vprašam kapetana mladinske kuharske reprezentance Mojmirja Šiftarja. »Nismo še utegnili, smo že morali spet na delo,« odvrne, vseeno zadovoljen s prejetima srebrnima odličjema. Tako kot za člansko slovensko kuharsko reprezentanco je bila tudi za mladinci dolga noč vožnje iz Luksemburga, kjer so v preteklem tednu sodelovali na najpomembnejšem svetovnem kuharskem merjenju moči v tem letu. Udeležba na svetovnem prvenstvu v okviru največjega gastronomskega sejma Expogast, kjer vsaka štiri leta predstavljajo nove smernice v kuharskem poslu, je za obe reprezentanci predstavljala vrhunec pol leta trajajočih priprav – za štedilniki, pečicami in rezalnimi deskami seveda.
Trinajst ur pod budnim očesom sodnikov in gostov
Po več kot ducat treningih za topla menija in hladni razstavni bife tokrat pri pripravi ni smelo nič spodleteti. Da se jim ne bi ponovila težava s prejšnjega prvenstva v Južni Koreji, ko zaradi tamkajšnjih uvoznih omejitev v državo niso smeli pripeljati ličnic divjega prašiča, so tokrat skorajda vse sestavine natovorili v dva velika kombija in se odpravili na slabih tisoč kilometrov dolgo pot. Le kakšno ribo, solato in kalčke so si priskrbeli še v Luksemburgu. Kulinarična ekspedicija jih je vodila v družbo 450 kuharjev oziroma 105 moštev z vseh petih celin, ki so se za naslov najboljšega potegovali v več kategorijah.
Pred občinstvom in budnim očesom sodnikov so se reprezentance iz skupno 50 držav skozi več dni zvrstile pri pripravi toplih menijev in hladnih razstav. »Ko greš prvič na takšno tekmovanje, se z občinstvom morda še obremenjuješ, drugič je tako kot pri kakšni tekmi – obiskovalcev sploh več ne zaznaš. Čas do izdaje jedi pa nam tako hitro mine, da sploh ne veš, kdaj se je to zgodilo,« razlaga vodja članske reprezentance Janez Dolšak. Vse pripravljene jedi toplega menija so sodelujoče reprezentance morale postreči tudi gostom sejma v velikem skupnem jedilnem prostoru. Naval na največji kulinarični dogodek leta je bil izjemen. Zvrstilo se je okoli 50.000 gostov, meniji tekmujočih reprezentanc pa so bili razprodani že tedne pred tem, ko je na svetovnem prvenstvu odjeknil štartni strel za vihtenje kuhalnic.
Videz enakovreden okusom
Posebnih navodil, kaj pripraviti za tople menije in hladne razstave, 30 članskih in 15 mladinskih sodelujočih reprezentanc ni prejelo. Edina vodila so bila, da gostom in sodnikom ponudijo jedi s takšnimi sestavinami, kot jih je mogoče najti v njihovih državah. Predjed toplega menija je morala vsebovati morsko hrano, glavna jed pa meso. Vse ostalo je bilo prepuščeno domišljiji, znanju in iznajdljivosti kuharjev. Mladinci so tople menije pripravljali za 60 oseb, člani pa za 100 jedcev. Delovnik kuharjev se je na svetovnem prvenstvu začel že dan pred nastopom v posamezni kategoriji. Da bi šla kuha karseda tekoče od rok, so namreč sestavine za posamezne jedi stehtali in zapakirali že vnaprej. Po nemirni noči, polni pričakovanj in misli na tekmovalni dan, je sledil maratonski trinajsturni delavnik. Šest ur so kuhali, dobre tri ure izdajali jedi po naročilu, preostanek pa je šel za pripravo. Težav z novimi kuhinjami niso imeli, saj so že pred začetkom prvenstva dobili tloris delovnega prostora in popis vse razpoložljive kuharske opreme.
Videz krožnikov je bil pri ocenah 55 sodnikov prav tako pomemben kot okus jedi. Sodniki pri svojih ocenah seveda sledijo svetovnim kulinaričnim smernicam, o katerih se podučijo na pripravljalnih seminarjih. »Precej pazijo, da ima celoten meni neko rdečo nit od predjedi do sladice. Čutiti je tudi vpliv modernistične molekularne kuhinje,« pravi Dolšak. Skupaj z Borutom Jakičem se strinja, da se smernice v kulinariki z več sestavinami na krožnikih premikajo k manj okusom, ti pa morajo biti zato toliko bolj pristni. »Kulinarične smernice so včasih resda postavljali Francozi, a sedaj njihova kuhinja stoji na tem, česar so se domislili v začetku 20. stoletja, to pa poskušajo zgolj še perfekcionirati. Takšnih svetovnih prvenstev se ne udeležujejo. Vloge postavljalcev smernic pa že nekaj let iz rok ne izpustijo Skandinavci, ki premorejo čuda sestavin, svoje kuharske veščine pa Islandci, Norvežani, Finci in Danci že dalj časa izpolnjujejo v regionalnem kuharskem združenju,« razlaga Šiftar.
Singapurci ubranili prestol
V tekmovanju članskih reprezentanc so v skupnem seštevku ponovno, že tretjič zapored, s svojim filigranskim perfekcionizmom slavili Singapurci. Trojico kulinaričnih velesil so dopolnili še Američani in Švedi. Slovenska ekipa je zasedla 18. mesto. Pri mladincih so zmago odnesli Švicarji, sledili pa sta jim Švedska in Norveška. Naše mlado kuharsko moštvo se je uvrstilo na 10. mesto. Obe slovenski reprezentanci sta se v obeh disciplinah dobro odrezali in ponovili rezultate iz prejšnjega svetovnega prvenstva. S tremi srebrnimi in eno bronasto medaljo se slovenskih kulinaričnih prijemov obema reprezentancama ni treba niti najmanj sramovati. Pričakovanja so bila sicer nekoliko večja. Če so se mladinci po besedah Mojmirja Šiftarja spogledovali vsaj z enim zlatim odličjem, so člani upali na srebrni lesk medalje pri hladni razstavi. Kljub tokratnim neuresničenim skritim ciljem lahko čez dve leti na svetovnem prvenstvu v Erfurtu obe reprezentanci sežeta tudi po zlatu.
Tako mladinci kot člani na svetovnem prvenstvu zastopajo državo, so pa prepuščeni lastni iznajdljivosti, motivaciji in volji. V primerjavi z drugimi svetovnimi kuharskimi velesilami svoje nastope financirajo namreč izključno s pomočjo sponzorstev in z obilico volonterskega dela. Prav boljši proračuni in priložnosti za več treningov so tisti mozaični kamni, ki bi jim omogočili, da čez dve leti sežejo po zvezdah, ocenjujejo v naših kuharskih reprezentancah.