Na lanskem festivalu slovenskega filma je Zapelji me, celovečerni prvenec Marka Šantića, osvojil vesno za režijo, potem pa ga skoraj celo leto ni bilo nikjer videti – razen na nekaj mednarodnih festivalih, kjer je bil prav tako nagrajen (v Varšavi in Los Angelesu). Letos jeseni je končno le prišel v kino, in to celo dvakrat: najprej le za en teden, da bi kot slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja zadostil pogojem Ameriške filmske akademije, in potem še na redni spored. To je kar malo čudna kinematografska kariera, o kateri sva z Markom Šantićem že morala nekaj reči – kajti takšna prekinitev med »obveznim« in rednim prikazovanjem filmu najbrž ni ravno koristila.
»Res ni,« pravi Šantić. »Zapelji me je nastal kot televizijski film in niti ni bilo mišljeno, da bo šel v kino. V zadnjih letih pa so na TVS sprejeli politiko, da gre lahko njihov film tudi v kino, če je prej osvojil kakšne nagrade na slovenskem in mednarodnih festivalih. Zapelji me je torej dobil nagrado za režijo na festivalu slovenskega filma, potem še priznanji v Varšavi in Los Angelesu, a je bilo vseeno težko najti slovenskega distributerja. Nazadnje ga je vzela Karantanija. Takrat je bila na slovenskem festivalu uspešna tudi Panika, prav tako TV-film, komedija, ki je bila bolj privlačna za gledalce, zato je bilo sklenjeno, da gre prva v kino, Zapelji me pa bi ji sledil. Toda v Koloseju so mu dali majski termin, kar se distributerju ni zdelo najbolje in je prikazovanje filma raje prestavil na jesen.«
Obvezni teden v kinu
Medtem pa je Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev izbralo Zapelji me za slovenskega kandidata za tujejezičnega oskarja in film je moral »predčasno« v kino. »Po določilih Ameriške filmske akademije mora film, ki je kandidiran za tujejezičnega oskarja, najmanj teden dni igrati v kinu. Akademija tudi zahteva dokaze o tem, treba jim je poslati fotografije s premiere, medijska poročila in kritike.« Dobro, ampak zakaj Zapelji me ni kar ostal v kinu, ampak je po tistem tednu izginil in se čez nekaj časa vrnil v kino? »Kot se je izkazalo, to res ni bilo najbolje. Po predpremiernem prikazovanju, ki ga je TVS dobro promovirala, je film začel pridobivati gledalce, toda ti ga po enem tednu niso več našli v kinu, v Koloseju. Ko pa se je čez dva ali tedne spet znašel na sporedu, se je to zgodilo skoraj neopazno, brez prave promocije, za katero distributer ni imel denarja. Dobro vem, da bi film, kot je Zapelji me, težko postal uspešnica, toda ob boljši promociji bi verjetno imel kaj več gledalcev.«
Marko Šantić, diplomant AGRFT, je sicer doma iz Splita. V času študija je posnel kratka igrana filma Srečno pot, Nedim (2005) in Luknja (2006), ki sta bila nagrajena na več mednarodnih festivalih: prvi je prejel glavno nagrado za kratki film v Sarajevu in nagrado za študentski film na festivalu Tribeca, Luknja pa je zmagala na festivalu evropskih filmskih šol v Bologni. Potem je v produkciji TVS posnel duhovit in zabaven kratki film Od električarja z ljubeznijo (2008), kjer pride do kratkega stika ne le v tisti gostilni, v kateri naj bi zvečer »premierno« nastopila mlada pevka, marveč tudi med električarjem, ki je prišel tja popravit napeljavo, in tisto pevko, ob kateri se mu je »stemnilo«, ko je v njej prepoznal svojo hčerko. Temu je sledil še en kratki film s kratkim stikom med starševskimi željami in njihovimi otroci – Očetova želja (2010, v koprodukciji Vertigo in TVS), kjer je brezposelni oče izgubil sina, ko mu je prijazno vsiljeval službo dimnikarja. Očeta je v obeh filmih igral Peter Musevski, v Očetovi želji pa v vlogah njegovega sina in žene nastopata Janko Mandić in Nataša Barbara Gračner, ki igrata tudi v Zapelji me: Nataša Barbara Gračner spet v vlogi matere, toda radikalno drugačni od tiste v Očetovi želji, Janku Mandiću pa v vlogi Luke dela družbo Nina Rakovec v imenitnem portretu njegove prijateljice Ajde.
Družina, ki ni toplo zavetje
»Scenarij za ta film,« razlaga Šantić, »so mi ponudili na TVS, kjer so mi že prej omogočili narediti film Od električarja z ljubeznijo. Napisal ga je Orlando Uršič po svoji avtobiografski knjigi Gosposka mater si ozka. Napisal sem svojo verzijo scenarija, v kateri sem se od romana malo oddaljil, dodal lika očeta in matere ter razvil ljubezensko zgodbo med Lukom in Ajdo. Igralcem rad prepustim, da kaj dodajo svoji vlogi in tako sva lik Ajde razvila skupaj z Nino Rakovec.« Marko Šantić tudi rad snema na realnih lokacijah in tudi tiste prizore v tovarni mesnih izdelkov so posneli v realni tovarni v Košakih. »Ko smo v njej snemali, je še normalno obratovala, danes pa slišim, da bo verjetno šla v stečaj. Ko je bil film na sporedu v mariborskem Koloseju, so bili na premiero povabljeni nekateri delavci iz Košakov, ki so nastopili kot statisti.« Ampak ti niso nastopili v ravno prijaznih vlogah, niso nič godrnjali? »Niso, to so bolj zadržani ljudje. S filmom so bili zadovoljni, čeprav ne vem, ali so to rekli bolj iz vljudnosti.«
Zapelji me je trda realistična drama, v kateri se znajde Luka, ko po devetih letih zapusti mladinski dom. V ta dom pa ni prišel kot kakšen delinkvent ali kot otrok brez staršev, marveč kot otrok, ki so se mu starši odpovedali ali pa jim je bil odvzet, torej ne kot slab otrok, marveč otrok slabih staršev. Lukova družina je popolnoma ruinirana (njegova mati je videti takšna, kot da je pijana, odkar ve zase, za druge pa ji itak ni več mar), rejniška pa ni dosti boljša, saj ga je sprejela le zaradi denarja, najemnine, ki jo mora plačevati za bedno sobo, ko pa začne delati v tovarni mesnih izdelkov, da bi lahko plačeval bivanje pri rejniški družini, je tam nekaj delavcev, ki so v svojih frustracijah in patoloških interesih tako bebavi, hudobni, pokvarjeni in nasilni, da Luka izgubi službo in pretepen obleži v hladilnici. Toda film vendarle noče biti povsem brezizhoden in da svojemu mlademu protagonistu dovolj moči, da verjame v tisto dekle, Ajdo, za katero je sprva videti, da le hlasta za hitrimi užitki, a so ti bili le obliž čez njene duševne in telesne rane.