S tem je seveda bralcu nastavil lepo past. Glavni moški lik Leon fizično, po poklicu in menda tudi po mladostni drži izrazito spominja na Gorana Klemenčiča, toda to seveda ne more biti pravi G. K., ko pa konča kot dvoumen poštenjak/goljuf, resnični G. K. pa je naš minister za pravosodje! Tudi z njegovo ženo Agnes so težave: fizično spominja na realno ženo, to, kar počne, namreč obnavlja hišico s pomočjo neke gradbene firme, pa na neko drugo državno funkcionarko plavih in ne vranje črnih las. A s tem avtorjevih zavajanj še ni konec: Agnes nenadoma postane blondinka in bralec je v hudi kaši…
Poigravanje s fikcijo in stvarnostjo nas torej vodi na zdrsljiv teren, kjer pričakujemo realne razplete tam, kjer gre za univerzalno stanje stvari v območju politične moči. A ne gre toliko za ravnanje politikov, ampak vsega tistega sivega kroga okoli njih, v tem primeru predvsem pravniškega sveta v nespodobni povezavi z medijskim, ki imata od te moči korist, jo tako ali drugače tudi nadzirata, hkrati pa v senci tega boja za vpliv in denar potekajo tudi neusmiljena rivalstva, izdaje in »eksekucije«. Nosilci vseh teh manipulacij, načelnosti in pokvarjenosti (ki se izmenjujeta, kakor pač narekuje veter), pa so intimno seveda pač le ljudje s svojimi ambicijami, spolnimi težavami in fantazmami, oholostmi in potrebo po potrditvi. Gre torej za klic po toplem zavetju ljubezni, a takšne brezpogojne, ki na drugi strani ne predvideva človeka z njegovimi željami in stiskami, ki ne predpostavlja vzajemnega izgrajevanja, ampak »servis«, ki te tolaži, krepi in dela sposobnega za neusmiljene zunanje boje. In morda je prav ta infantilna psihološka struktura tista nevidna podstat, ki legitimira zlorabo moči.