Kakorkoli, sklep DZ, ki ga Združena levica neuspešno poskuša razveljaviti, je bil objavljen v Uradnem listu št. 52 v letu 2013. Sprejet je bil v izjemni naglici, pod pritiskom groženj o prihodu trojke in neizmernem gnevu »finančnih trgov«, dejstvo pa je, da pomeni nesporno veljavno pravno podlago za postopke privatizacije številnih pomembnih družb v javni lasti. Nekatere so bile sicer že prodane, vendar so najpomembnejše transakcije šele pred nami: Telekom, NKBM, Cinkarna, Žito…
Drugače povedano, če spornega sklepa o soglasju DZ ne bi bilo (več), privatizacija državnih podjetij ne bi bila več mogoča. Vsaj ne, dokler se ne bi odvili redni postopki po zakonu o Slovenskem državnem holdingu, kjer imam v prvi vrsti v mislih dolžnost vlade, da pripravi, in dolžnost parlamenta, da sprejme tehtno in dobro premišljeno strategijo upravljanja naložb z razvrstitvijo naložb v kategorije strateških, pomembnih in portfeljskih naložb ter določitvijo razvojnih usmeritev in strateških ciljev, ki jih država zasleduje z lastništvom podjetij.
Če bi se s privatizacijo čakalo do sprejema te strategije, bi se zgodilo dvoje: prvič, nekatera od državnih podjetij bi bila označena za »strateška« in ne bi bila prodana, in drugič, tematika privatizacije bi bila spet dlje časa v središču javne pozornosti, kresala bi se mnenja zagovornikov in nasprotnikov, glede na ugodnejši gospodarski položaj Slovenije pa bi se znova okrepila stališča, da prodaja večine državnih podjetij dejansko sploh ni nujna in smotrna. V Sloveniji danes obstajajo izjemno močni interesi, ki se takega razvoja dogodkov bojijo kot hudič križa. Med drugim zato v krogih finančnih posrednikov in njihovih medijskih trobilih sploh ni zaslediti posebnega navdušenja nad letošnjimi izjemnimi gospodarskimi rezultati naše države.
Končna odločitev je pravica lastnika
Razumljivo je torej, da tisti, ki želijo hitro privatizacijo brez posebne nadaljnje javne razprave o njenih plusih in minusih – morda celo zato, ker si obetajo kakšne konkretne koristi od nje – pritiskajo, da se postopki čim prej »spravijo skozi« na podlagi obstoječega sklepa DZ. Pri tem moram poudariti, da v tem članku sploh ne bom razpravljal o tem, ali je neposredno pravno dopustno, da državni zbor sprejme nov sklep, s katerim bi razveljavil stari sklep o soglasju k prodaji deležev. Dopustno je, tega ne zanika noben resen pravnik. Tisti, ki strašijo s posledicami prekinitve privatizacije, se sklicujejo na nekaj drugega. Na bolj posredne, čeprav menda nič manj usodne pravne posledice takega ravnanja.
To velja zlasti za mnenji, ki sta ju v postopku odločanja o predlogu Združene levice spravili skupaj vlada in parlamentarna zakonodajno-pravna služba. Slednja opozarja na 20. člen obligacijskega zakonika in na to, da lahko preklic soglasja za razpolaganje s kapitalsko naložbo v posameznih primerih pomeni odškodninsko odgovornost prodajalca, če ta neutemeljeno odstopi od pogajanj »oziroma od zavez, ki jih je morebiti podal potencialnim kupcem«. Še bistveno bolj dramatična so stališča vlade. SDH naj bi se soočal z grožnjo odškodninskih zahtevkov finančnih in pravnih svetovalcev zaradi prekinjenih prodajnih postopkov (izgubljene nagrade za uspeh). Vlada pravi, da bi SDH lahko tožili tudi potencialni investitorji zaradi neutemeljenega odstopa od namena sklenitve pogodbe.
Mislim, da so teze vlade, da se moramo bati odškodninskih zahtevkov globalnih finančnih igralcev, ki bodo prikrajšani za svoje provizije, absolutno strokovno in etično neutemeljene, poskus, da bi nas ti strahovi usmerjali pri oblikovanju stališč do privatizacije, pa je neobičajen in škandalozen, tudi v širšem svetovnem prostoru. Verjetno v času po drugi svetovni vojni ni bilo (tudi najbolj zanikrne) »banana republike«, ki bi si upala pred domačo javnostjo s takimi argumenti opravičevati izbrano smer odločanja med zahtevnimi in za državo usodnimi alternativami v upravljanju z državnim premoženjem. Vrednosti domnevnih grozečih odškodnin vlada seveda ni ovrednotila, niti jih ni primerjala s pozitivnimi finančnimi učinki ohranitve deležev v lasti države, če se pomisleki nasprotnikov privatizacije izkažejo za utemeljene. Še bolj pomembno je to, da so stališča vlade strokovno neutemeljena. Končna presoja o tem, ali se gre v prodajo ključnih državnih podjetij, je politično vprašanje par excellence. Poslanci, člani vlade in uprava SDH, ki imajo v različnih fazah različne vloge pri postopku oblikovanja končne odločitve o tem, morajo imeti pred očmi izključno javni interes – v njegovi fiskalni, strateško-razvojni in socialni komponenti. Interes tega ali onega finančnega akterja, ki ga je naša država najela kot skromnega izpolnitvenega pomočnika, nikakor pa ne kot »gospodarja postopka«, ki vleče niti iz ozadja, nikakor ne bi smel biti odločilen. Ko je prodajna pogodba sklenjena, seveda zavezuje. Do tega trenutka pa ostaja manevrski prostor države glede odločitve, ali se gre v privatizacijo, po naravi stvari neomejen.
Najprej je treba vztrajati, da bi vsaka normalna država, ki da kaj nase, pristala le na take pogodbe s pravnimi in finančnimi svetovalci, ki jasno določajo, da je končna odločitev o prodaji ali neprodaji podjetja suverena pravica lastnika podjetja in da je cilj morebitne prodaje uresničitev legitimnih interesov lastnika. Drugače povedano, ni lastnik podjetja, ki se prodaja, tu zato, da bi uresničil interese svetovalca, pač pa mora dati svetovalec vse od sebe, da zavaruje interese lastnika podjetja, tudi če je za to treba v konkretnem primeru odsvetovati prodajo (ker je izvor kupnine dvomljiv, ker je ponujena cena prenizka…). Svetovalec se mora poleg tega podrediti suvereni lastnikovi odločitvi o ustavitvi prodaje celo, če zanjo (z lastnega zornega kota) ne vidi racionalnega razloga. Nič ne bi bilo narobe, če bi se država obvezala svetovalcu v vsakem primeru kriti določene materialne stroške, provizija za uspeh pa ostaja nujno negotova in odvisna od končne odločitve države o prodaji deležev, za katero je vsaki poslovno izkušeni osebi jasno, da je lahko le rezultat kompleksnega součinkovanja političnih silnic in tehtanja interesov in da se lahko relativna moč nasprotnikov in zagovornikov prodaje večkrat spremeni (še posebej pri menjavi vlad in v politično nestabilnem okolju, kot je naše). Skratka, ni garancije, da bo do prodaje prišlo, in finančni igralci razumejo, da v posle z državo stopajo s tem tveganjem na plečih, ki ga nazadnje tudi ne morejo prevaliti na nesojenega prodajalca preko odškodninskih zahtevkov.
Sofisticirani mednarodni investitorji in svetovalci se vsega navedenega enostavno morajo zavedati in s tem računati. Če so prostovoljno pristali na plačilo po uspehu, prodaja pa se je iz kateregakoli razloga izjalovila (pa čeprav iz razloga »zgolj« suverene spremembe politične volje, ki je država ni dolžna utemeljevati nikomur drugemu kot izključno svojim volivcem), vsekakor nimajo odškodninskih zahtevkov.
Neformalni pritiski niso pravno zavezujoči
Kot rečeno, normalna država bi zgoraj navedena izhodišča zapisala v pogodbe s svetovalci in v tenderje, na podlagi katerih svoje ponudbe dajejo zainteresirani investitorji. Če tega ni storila in je pravna dokumentacija pomanjkljiva, bi za to morale slediti ustrezne delovnopravne sankcije uslužbencem po ministrstvih in politične sankcije politikom, ki jih vodijo, vendar se celo v tem primeru Slovenija (ali SDH) ne izpostavljata pomembnim pravnim tveganjem. Ne glede na to, katero pravo se uporablja za sklenjene pogodbe s pravnimi in finančnimi svetovalci, si je težko zamisliti, da bi katerikoli sodoben pravni red šel tako daleč, da bi mandatarju oziroma posredniku podelil moč, da proti volji naročnika izsili sklenitev pravnega posla le zato, da bi posrednik lahko prejel provizijo za uspeh. Še manj si je mogoče predstavljati sodoben pravni red, iz katerega bi v predpogodbeni fazi izhajalo, da ni utemeljen razlog za opustitev namena sklenitve pogodbe o prodaji državnega premoženja to, da je oblast v državi prevzela politična opcija, ki ima za razliko od prejšnje drugačne poglede in stališča na eno najbolj usodnih upravljalskih odločitev države, ki lahko močno zaznamuje življenja sedanje in prihodnjih generacij.
Noben organ EU ni (in ne sme) iz naslova potrebe po zmanjševanju presežnega primanjkljaja ali po odpravi makroekonomskih neravnotežij od Slovenije pravno veljavno zahteval privatizacije državnih podjetij (različna priporočila v smislu, da želenega cilja ni mogoče doseči drugače, niso pravno obvezna). Neformalni pritiski močnih članic EU tudi niso pravno zavezujoči, pravno gledano sme Slovenija sama izbrati pot, s katero bo dosegla fiskalne in makroekonomske cilje, h katerim je zavezana zaradi članstva v EU. Država se lahko sama obveže k privatizaciji (tudi nasproti EU), a dejstvo je, da države k temu ne more nihče pravno prisiliti.
Zanimivo je, da nobeden od ekonomskih komentatorjev (neodvisno od splošne usmeritve) ne trdi, da bo mogoče s kupnino za državna podjetja poplačati več kot le zelo majhen delež naših zunanjih dolgov. Bistvo koristi privatizacije naj bi bilo drugje. Poleg neke slepe vere v to, da v zasebnih podjetjih ne more biti korupcije in da bodo avtomatično bolje upravljana, je mogoče od našega premierja veliko slišati o potrebi po ohranitvi zaupanja mednarodnih investitorjev ter državnega ugleda in kredibilnosti.
To pa ne sme biti razlog, da interese tistih, ki želijo poceni priti do našega državnega premoženja, postavimo pred interese naše družbe, naših državljanov in naše suverenosti.