Religije obstajajo, ker bog ne obstaja

Bog, ki odobrava, in bog, ki zavrača teror

Najbolj opazen verski pojav leta, »islamska država«, je osvežena in prirejena verzija islama, kakršno si je zamislil Mohamed ibn Abdel Vahab v 18. stoletju. Po zagotovilih, ki jih izrazi v Knjigi enoboštva, bog odobrava le njegovo razumevanje islama. Vsi drugi sodobniki – nepravoverni muslimani in nemuslimani – so zaradi bide (odklonov od izročila prednikov) oziroma širka (odklona od tavhida oziroma čistega enoboštva) kafirji, mušraki – skratka, neverniki različnih stopenj. S tem so v stanju takfirja – odpada in izobčenja. Izobčenje pomeni, da je njihovo življenje ničvredno. Rešijo se morda le, če se spreobrnejo, a to je dopustno samo pripadnikom »ljudstev knjige«. Kaj bi iz takih izhodišč danes izpeljeval Vahab, ne vemo. Vsekakor pa so s takimi izgovori vojaki islamske države letos navalili na jazide, na šiite in nepravoverne sunite, na kristjane, novinarje in humanitarne delavce.

To ne bi bilo mogoče brez ustvarjenih družbenih predpogojev. Bližnji vzhod je že desetletja travmatizirana regija. Pestijo ga vojaški spopadi in velike socialne neenakosti. Otroci odraščajo v nemogočih razmerah. Kjer so ljudje prikrajšani za nagrade, bolj posegajo za obetanimi nadomestki v posmrtnosti. S tem so bolj manipulabilni. Koristi od nafte se tudi v domovini Al Kaide in vahabizma Savdski Arabiji razporejajo po podobnem ključu, kot so se druge dobrine v času klanovskega fevdalizma. Ženske so v imenu boga vpete v patriarhat. Mnogi mladi moški so brez ženske, saj si jih naftni bogataši – sklicujoč se na boga – lahko prilastijo po štiri. Očitna (kognitivna) disonanca med čistunsko in v mnogočem egalitarno ideologijo vahabizma ter bajno bogatimi vahabitskimi oblastniki je osnova verske radikalizacije in njenega (zavestnega) izvažanja. Iz teh krajev so bili veliki deleži tujih vojakov v Afganistanu (70 odstotkov), Bosni, Čečeniji, v teroristični skupini z 11. septembra 2001 (petnajst od devetnajstih) ter letos v Iraku in Siriji.

Pri ustvarjanju takih razmer so imeli svojo vlogo govorci v imenu boga iz ZDA. Tako imenovani god-talk, ki je značilen za (evangelijsko) versko desnico, je v mednarodno politiko prodrl z Reaganom. Če je ta bojeval križarsko vojno s komunizmom, jo je Bush mlajši prenesel v odnose z novimi potrebnimi imperiji zla. Vojaški posegi v osir muslimanskih držav so bili motivirani s (samo)prepričevanjem, da gre za izvoz demokracije, ki je »darilo vsemogočnega boga«. Bush se je v trenutkih odločitev videl v vlogi Mojzesa, Jezusa je štel za svojega glavnega političnega filozofa. Podobnih nazorov so bili svetovalci in lobisti plutokratov iz ozadja: voljo boga so rutinsko zamenjevali s svojimi ekonomskimi in političnimi interesi. To je religija v svoji najbolj profanirani obliki. Racionalni argumenti ameriškega sociološkega društva, izraženi v peticiji proti napadu na Irak, proti tej strastni zvezi niso imeli možnosti.

V tej luči je nenavadno, da predsednik Obama v dveh septembrskih govorih, v katerih je utemeljil dronski poseg proti islamski državi, ne ve ničesar ne o ameriški vlogi v destabilizaciji Bližnjega vzhoda ne o škodljivi resonanci božje govorice svojih predhodnikov in islamistov. Še sam ponuja svojo verzijo poznavanja božje volje: zgrožen nad početjem islamske države ugotovi, da »noben bog ne odobrava takega terorja«, da »nobena religija ne odobrava ubijanja nedolžnih«. Le kako to ve? Ali: le zakaj se tako pretvarja? Cela vrsta bogov v človeški uporabi je od nekdaj odobravala teror. Bog bibličnega Mojzesa je tako rekoč vahabitski: nestrpen, monoteistično čistunski, maščevalen, ikonoklastičen. Bog ameriških neokonservativcev je bog Sarah Palin (božji zbor), ki je dejala, da je napad na Irak božja volja – vedoč, da brez ubijanja nedolžnih ne bo šlo. Pozabljena sta Abu Grajb in Guantanamo. Po takem postopku odstranjevanja umazanih podrobnosti se vse prehitro pride do nasprotnika kot zastopnika »čistega zla«. To ne more biti dobra osnova za nadaljnja delovanja, čeprav je v obeh govorih izražena tudi zavest o družbenih in ekonomskih dejavnikih bližnjevzhodne kalvarije.

Bog kot sovražnik sprememb in bog kot ljubitelj novosti

V drugih registrih teče tovrstna razprava v rimskokatoliški cerkvi. Čas terja spremembe. Tu je papež Frančišek, ki jim je naklonjen. Toda tu je tudi tradicija konservativizma, ki ravno te dni praznuje stopetdesetletnico.

Osmega decembra 1864 je papež Pij IX. objavil okrožnico Quantra Cura z znamenito prilogo – silabusom modernih zmot. Navede jih osemdeset. Rojen v letu, ko Vahab umre (1792), se na nekaterih točkah približa duhu njegove knjige: prekletstvo izreče nad tistimi, ki mislijo, da je tudi protestantizem krščanstvo. Nad tistimi, ki mislijo, da človek lahko sam izbere in izpoveduje vero, ki jo šteje za resnično; prava je namreč le ena. Nad tistimi, ki mislijo, da država in šolstvo lahko obstajata brez cerkvenega nadzora. Nad tistimi, ki mislijo, da je ločenost države in religije dobra. V osemdeseti zmoti zategne ročno zavoro contra mundum: moti se »kdor misli, da se papež more in mora prilagajati napredku, liberalizmu in moderni civilizaciji«. Bog namreč ne mara sprememb! Zavorna pot take drže se je vlekla do drugega vatikanskega koncila, nekateri pa bi jo še podaljšali v sodobne čase: Pij IX. je bil leta 2000 imenovan za blaženega.

Nasledki silabusa so bili zaznavni tudi na oktobrski sinodi o družini. Na eni strani zagovorniki tradicije, na drugi strani zagovorniki sprememb. Papež Frančišek, ki je bil razočaran nad izidi glasovanj, si ni mogel kaj, da ne bi pripomnil: »Bog se ne boji novih stvari! Zato nas vedno preseneča, odpira naša srca in nas vodi v nepričakovane smeri.« Le kako to ve? Tudi tu gre za govorjenje v imenu nemega boga, čeprav z drugim predznakom. Frančiškov bog pa ni le bog sprememb, je tudi spremenjeni bog. Ko pred dnevi pravi: »Bog vedno odpušča – narava nikoli!« pove nekaj osupljivega. Narava ni (več) v pristojnosti (»vsemogočnega«) krščanskega boga. Ta se ukvarja le še s človeško vestjo. Tak bog je v precejšnjem sporu z bogom katoliških množic.

Božji govor je bil vedno navzoč tudi na Slovenskem. Ker je bil to predvsem katoliški govor, se je vsaj toliko kot v imenu boga govorilo v imenu Jezusa in Marije. Pred sto leti, v razmahu prve svetovne vojne, je ponižni frančiškan, podpisan kot P.M.H., v knjižici Premišljevanja o srcu Jezusovem bogu, Jezusu in Mariji pripisal skrb za ohranitev avstro-ogrske monarhije, presvetlega cesarja in vsega, kar spada zraven. Kranjski deželni zbor je namreč enoglasno sklenil, da vojvodino Kranjsko posveti božjemu srcu, »prevzvišeni knez in škof« dr. Anton Bonaventura Jeglič pa je to odločitev blagoslovil. Zato le pogumno v boj! Tako so politiki ob pomoči RKC Jezusa in Marijo napravili za vojna agitatorja. Kako sta Juda Jezus in Marija sploh lahko imela kakšno idejo o Avstro-Ogrski, knjižica ne pojasni.

V postsocialistični tranziciji smo spoznali boga kot finančnega izvedenca. Medtem ko so Egipčani gradili kamnite piramide, so slovenski božji posredniki gradili finančno piramido. Ko se je sesula, ni bilo boga, ki bi jim pomagal. Polom so morali reševati verni in neverni državljani. Sredi sesipanja je nadškof Stres (2011) napletal, kako Jezus od Slovencev pričakuje, da bodo več hodili k maši: »Jezus poudarja, da zunanja pripadnost njemu in njegovi cerkvi ne zadoščata!« Le kje je to našel? Bi takrat pri maši slišali to, kar je pred dnevi (sklicujoč se na istega Jezusa) v petkovi homiliji izrekel papež: »Škandal je, če tempelj – božja hiša postane biznis!«

Imagine!

Če bi bog obstajal, ne bi bilo ne cerkva, ne mošej, ne ašramov, ne sinagog. Stavbe, ki jim človeštvo namenja toliko truda, na svoj štrleči način pričujejo, da ga ni. In izpričujejo vztrajno potrebo, da se to zanika. V tem, da človek to počne, je prav posebna sposobnost. Morda je v kakšnem smislu tudi dragocena in vitalnega pomena. Gotovo pa je, da skriva številne pasti. Ena izmed njih je interesno govorjenje v imenu boga. Ni mogoče zanikati, da so ga številni verski voditelji različnih ver v letu 2014 v izrazih, ki so pretresli svet, zaznali in glasno obsodili. Globlje pa niso šli – in ne morejo iti.

Predstavljamo si! Ne da ni religij, kot so peli Beatlesi, ampak da se bog končno razkrije. Zlonamerni in dobronamerni nakladači v imenu boga bi svoje raglje v hipu ustavili. Vsak nedogmatičen ateist z nekaj smisla za dramo in komedijo bi se za take prizore z veseljem odpovedal svojemu prepričanju.