Teden, ki se ga je teatralično opisovalo kot prelomnega za prihodnost Evropske unije, se je končal podobno spokojno kot podobni mejniki v preteklosti. Začel se je s poslansko razpravo o luksemburških davčnih dogovorih z multinacionalkami. Ta je skrajne evroskeptike v parlamentu pripeljala do vihtenja malce topega Damoklejevega meča nezaupnice nad komaj tri tedne staro komisijo. Predlog nezaupnice je ponujal vpogled v razmišljanje pogoltnih članic evropske družine, katerih voditelji so polni ust solidarnosti s prizadetimi državami evropskega juga desetletja skrbno gojili gospodarske nacionalizme in z multinacionalkami sklepali nemoralne dogovore o zakonitih davčnih utajah. Razprava je bila kratka, polna sprenevedanj in dvoličnosti. Če so ob izbruhu afere Lux-leaks tako rekoč vse večje politične skupine zahtevale Junckerjeva pojasnila v evropskem parlamentu, je osuplost nad nečednimi praksami ustanovne članice Evropske unije v razpravi o nezaupnici Junckerjevi komisiji že izpuhtela. Predlagatelji nezaupnice, zbrani okoli evroskeptikov Nigela Faragea in Marine Le Pen, ki so si na zadnjih evropskih volitvah z rasistično in ksenofobno retoriko izborili večjo težo v evropskem parlamentu, so bili deležni le številnih očitkov uveljavljenih strank velike koalicije. Ost kritike večine se tako ni usmerila v reformistično navdihnjenega predsednika komisije, temveč v dejstvo, da poskuša nekdo zrušiti komisijo. Pet minut populistične slave in medijskega blišča se je zaradi vloženega predloga nezaupnice očitalo Farageu in Le Penovi.
Gianni Pittella, vodja socialistov in demokratov, druge največje poslanske skupine v EP, je tako slikal podobo vesoljnega potopa Evropske unije, če bi parlament predlagano nezaupnico potrdil. Osemindvajseterica bi se lahko obrisala za Junckerjev 300-milijardni investicijski načrt za zagon gospodarstva, ki ga je šef komisije predstavil dva dni po razpravi o nezaupnici in dan pred pričakovano zavrnitvijo predloga o nezaupnici. »Mesece bi porabili za oblikovanje nove komisije. Brezposelnost v Evropi bi eksplodirala, celina pa bi potonila v inflaciji. Si to želite? Mi ne!« je zabrusil predlagateljem. In se s tem odzval tudi na očitke enega izmed predlagateljev nezaupnice, poslanca stranke Petih zvezdic Marca Zannija, ki je Pittello uvodoma dregnil, da je očitno zadovoljen z neodgovori Junckerja o aferi Lux-leaks. Tudi za liberalce je bilo dovolj, da Junckerjeva komisija že preiskuje Junckerjevo početje, evropski parlament pa bo oblikoval še lastno preiskovalno telo. Prezgodnje rezanje glave predsedniku komisije se tudi njim ni zdelo pametno.
Prestižne bitke
Pri socialistih so še pred Junckerjevo razgrnitvijo investicijskega načrta opozarjali, da Evropa za izhod iz krize potrebuje šok terapijo. Namesto Junckerjevih načrtovanih 300 milijard investicij so sami predložili načrt za 800-milijardno investicijsko revolucionarno shemo, ki se je zbiranja denarja lotevala na podoben način kot pozneje Junckerjev načrt. V Bruslju so igrali prestižno igro, kdo bo ušesom evropskih državljanov prej predstavil bolj všečen in velikopotezen načrt. Še preden je Juncker kot enega od stebrov financiranja novega sklada za strateške investicije predstavil idejo o prispevkih držav članic, so povsem enako razmišljali že socialisti. In enako kot Juncker tudi sami predlagali, naj se prispevki držav članic izvzamejo iz njihovih javnofinančnih primanjkljajev, ko bo evropska komisija vnovič preverjala, ali države dosegajo kriterije Pakta stabilnosti. To bi predvsem Italiji in Franciji, ki ju vodita socialistični vladi, omogočilo, da se izogneta grozečim kaznim zaradi kršenja določb Pakta stabilnosti o proračunskem primanjkljaju.
Liberalec Guy Verhofstadt je investicijski načrt socialistov označil za sprenevedanje in kršitev Pakta stabilnosti (posledično bi enako moralo veljati tudi za Junckerjev načrt). Tudi sam se je udeležil licitiranja, kdo premore boljši načrt z večjim naložbenim izplenom – predlog ALDE za zagon evropskega gospodarstva se je tako ustavil pri številki 700 milijard evrov. V populističnem prerivanju za naklonjenost evropskih državljanov sta obe stranki iz udobne pozicije, ko jima za predlog ni bilo treba zagotoviti podpore 28 držav članic, predlagali nerealne investicijske vsote. Evropska ljudska stranka se je iz merjenja mišic glavnih levosredinskih skupin v evropskem parlamentu izvzela in čakala, da predsednik evropske komisije njenih političnih barv uradno predstavi predlog ponovnega vstajenja feniksa iz pepela evropskih finančnih ruševin.
Dan prej, v torek, je bruseljsko politično elito doletela pridiga papeža Frančiška v evropskem parlamentu. Kdor je pozorno prisluhnil govoru pontifa z velikim čutom za socialno pravičnost, bi v njegovih besedah lahko prepoznal stališča evroskeptikov. Z mehkim diplomatskim jezikom, a trdo vsebino, je dal jasno vedeti, da je Evropa zašla z začrtane poti. Papežu se je porodil vtis, da namesto človeku daje prednost kapitalu. Prav zaradi tega po njegovem prihaja do izgube zaupanja ljudi v evropske inštitucije. Evropa je izgubila svoj blišč in daje vtis utrujene celine, na kateri se je razpasla zbirokratiziranost inštitucij. Evropski poslanci so njegovi graji večkrat ploskali. Papež je govoril kot politik, a hkrati ni povedal nič takega, česar evropska politična elita ne bi že vedela. Pontif svojega govora ni osnoval na destruktivističnem diskurzu, tako kot to pogosto počneta Nigel Farage in Marine Le Pen. V pridigi o izgubljenih vrednotah je parlamentarcem naložil pokoro, a brez zapovedanih zdravamarij in očenašev.
Kako iz nič narediti veliko
Če se je ob papeževem govoru Juncker še držal malce kislo, je naslednji dan z vso odločnostjo predstavil svojo rešitev za evropsko gospodarstvo – načrt o 315 milijard evrov težkih srednjeročnih in dolgoročnih investicijah, h katerim namerava z garancijami iz evropskega proračuna pritegniti zasebne vlagatelje. Dan po papeževih očitkih, da je kapital v ospredju delovanja Evropske unije, je nekdanji luksemburški premier, ki je z nemoralnimi davčnimi dogovori z multinacionalkami okrepil državni proračun, predaval o tem, kar najbolje zna. Namreč, kako iz nič ustvariti veliko. Kot čarodej iz Oza je 16 milijard evropskega denarja za investicijski sveženj prerazporedil iz obstoječih podpornih mehanizmov EU ter jih oplemenitil s petimi milijardami iz Evropske investicijske banke. Več tudi ni imel kje vzeti. Zadolževanje evropskih inštitucij na mednarodnih finančnih trgih ni prišlo v poštev, ker morajo te zaradi vztrajanja Nemčije ohraniti bonitetno oceno AAA, črpanje dodatnega denarja iz precej večjega 500-milijardnega stabilizacijskega mehanizma ESM, ki je sicer namenjen za pomoč državam evroobmočja v škripcih, pa tudi ne. Računica se torej ne izide, kje so ostale manjkajoče milijarde? Te naj bi za projekte digitalizacije, prometne infrastrukture in druge skupne projekte v interesu EU prispevali zasebni investitorji, ki bi v njih videli priložnost zaslužka, deloma pa naj bi jim s prispevki v sklad pomagale še države članice.
Temeljno vprašanje tega močno tveganega načrta je, zakaj naj bi zasebni vlagatelji prisluhnili predlogom komisije, ko pa so v minulih šestih letih gospodarske krize svoje naložbe zmanjšali v tolikšni meri, da Evropa z ravnjo investicij že močno caplja za ZDA. Se je Juncker uštel pri računu, da mu bo s finančnimi spodbudami in z efektom škripca uspelo obstoječi kapital povečati kar za petnajstkrat?
Težava Junckerjevega načrta tiči še drugje. Milijarde evrov, ki jih je Evropska unija v minulih letih namenjala za zagon gospodarstva s programi zaposlovanja mladih, so imele le skromne učinke. Kritiki svarijo, da bi bila za zagon gospodarstva potrebna usmeritev v majhna in srednje velika podjetja, torej v prave temelje trajne gospodarske rasti, ne pa v velika podjetja, na katera naj bi se osredotočal Junckerjev projekt.
Podpora čarodejskemu načrtu
Investicijski sklad bo sicer dejansko zaživel prihodnjega junija, s čimer bo sprožen celoten optimistično zastavljeni investicijski cikel. Do takrat – in tudi kasneje – bo v evropskih inštitucijah in med državami članicami še veliko govora o kapitalu. Na žalost papeža Frančiška bo beseda o novem Marshallovem načrtu za rešitev Evrope tekla še celo generacijo, saj naj bi se v njem našle tudi naložbe v dolgoročne, dvajsetletne projekte.
V evropskem parlamentu se je v štirih dneh kot v hitrem dokumentarcu odvila podoba Evropske unije zadnjih šestih let finančne krize. Pred šestimi leti se je, ker nihče ni imel boljše ideje za reševanje območja evra, s širokim konsenzom med evropskimi političnimi skupinami rodila politika ostrega varčevanja. Danes jo obžalujejo vsi, a zagotavljajo, da druge izbire ni bilo. Ker dobrega pol desetletja pozneje nihče nima bistveno boljše zamisli, kako vnovič zagnati evropsko gospodarstvo in kako zadržani zasebni sektor ponovno privabiti k investicijam, se Junckerjevemu čarodejskemu načrtu obeta visoka podpora. Predsednik komisije se po politični rekonstrukciji izvršne veje oblasti v Evropski uniji loteva novega laboratorijskega poskusa, tokrat na evropskem gospodarstvu. Bog blagoslovi naložbe!