Fotografija je v rokenrolu vedno imela en tak močan pomen, še bolj v času plošč, ko so bili albumi cel umetniški projekt in so pri njih sodelovali najboljši fotografi svoje dobe. Zbirka pa se zgleduje tudi pri fanzinih, ki so pomagali širiti pank in so bili vedno kombinacije slike in teksta.
Zakaj sploh knjiga pesemskih besedil in kaj je bil kriterij uvrstitve v zbirko?Zame je tak izbor neke vrste orientir nekega obdobja. Tudi v stikih z občinstvom, ki jih imam po koncertih in podobnem, se je izkazalo, da si pogosto kdo želi, da mu napišem kak tekst. Tako sem se odločil za izbor približno polovice mojih pesmi iz celotnega obdobja ustvarjanja. Nekaterih nisem mogel vključiti, ker jih nimam nikjer zapisanih ali pa jih ne najdem. Izpustil sem nekatere, ki so bolj okvir za glasbo, in izbral tiste, ki kot besedila delujejo samostojno. Za večino pesmi sem najprej napisal besedilo, šele potem je prišla muzika. Redkokdaj je bilo obratno.
Pogrešamo nekatera besedila Pankrtov.V glavnem so to tista, ki jih je napisal Gregor Tomc. Poleg tega smo s Pankrti besedila že izdali in tista knjiga je že 15 let razprodana.
Zakaj sploh izdati knjigo pesemskih besedil danes – si obetate podoben uspeh kot s Pankrti? Knjige so precej na udaru…Ploščarn in knjigarn je res komaj še kaj. To je en medij, ki doživlja usodo revolverašev na Divjem zahodu ob koncu 19. stoletja. Ampak nekateri bodo vedno brali knjige. Tako kot se še vedno streljajo. Tudi meni je branje poleg športa glavni konjiček. Na nove bralnike se sploh ne morem navaditi. Tiskana knjiga je ena taka ostalina prejšnje dobe, ki mislim, da bo obdržala svoje prednosti.
Vaša zbirka je verjetno edina knjiga pesmi zadnjega časa, ki je izšla s pomočjo privatnih sponzorjev.Kakšna tri leta sem jo pripravljal in se dogovarjal z založniki, ki pa so jim potem vedno ukinjali neke subvencije, meni pa se v nekem trenutku ni več dalo čakati. Našel sem oglaševalce in tako se mi zdi, da je poslanstvo te knjige tudi, da demistificira vso zadevo: knjige se da izdati tudi brez pomoči države. Resda sem s svojimi oglaševalci zmenjen, da imam zanje kakšne predstavitve knjige ali koncerte. Zamenjali smo dve kravi za tri konje, kot bi se temu reklo. Je zanimiv eksperiment, poleg tega pa je knjiga dvakrat cenejša od drugih in kot bonus sem lahko priložil še svoj novi komad.
Za nameček imate odličen distribucijski kanal, namreč prodajo na koncertih. Kdo je danes vaše občinstvo – vaša generacija ali mlajši?Če gledam koncerte, je zelo različno. Moje generacije je gotovo najmanj. A vsake toliko časa se kdo pojavi. Blaž Ogorevc je na primer prišel na moja zadnja dva koncerta v Škofji Loki.
Se vaše občinstvo sploh stara?Res je zelo široko, od študentov do srednje generacije. Nisem pa delal socialne analize. Res pa je, da ko igram na kakšnih rojstnih dnevih, so to 30-, 40- ali 50-letnice, več pa ne.
Se najdete v oznaki nekdanji panker?Nekdanji panker je pač označba. Nekaj takega, kot če bi rekel nekdanji nogometaš ali nekdanji smučar. In do vseh treh stvari imam podoben odnos. Pozitiven. En del mene je vseskozi panker. Nikoli pa nisem bil kompleten panker, ker ne bi hotel pozabiti rokenrola, roka 60. let, Stonesov, pa folka in bluza, vse to je bilo vedno del moje glasbene kulture. Še zdaj poslušam zelo različno muziko. Ono nedeljo sem bil na One Republic in najprej nisem točno vedel, ali so fantovska zasedba, a v nekem momentu so se mi zazdeli odlični.
Sprašujem, ker se je s pankom pozneje marsikaj zgodilo. Okoli njega se je spletla cela mitologija in pripisale so se mu zasluge za pomladna 80. leta.Haha, danes samo čakamo, kdaj nas bodo, Pankrte, obtožili za ta huliganstva, ki se zdaj dogajajo. Ta država zdaj ni tisto, kar smo si mislili, da bo, ampak še vedno mislim, da je bil upor v 70. letih potreben. Na eni strani simfonični rok, na drugi pritiski na vsakogar, ki je hotel povedati kaj drugačnega. Naš družinski prijatelj, zdaj tako cenjeni pisatelj Marjan Rožanc, je to skusil na lastni koži v zaporu. Prav zato še vedno ne glorificiramo prejšnjega sistema, kot ga mnogi. V redu, za določene stvari je bilo takrat dobro poskrbljeno – socialni mir, varnost, medsebojni odnosi. A državna represija je lahko včasih še bolj naporna kot Wagner. Mi smo težko razumeli, za kaj točno gre recimo Sex Pistolsom v Angliji ali Ramonesom v Ameriki. Pistolsi so bili ludisti in uživači, a po svoje tudi aktivisti. Da ne govorimo o Clashih. To kaže, kako pisan je bil pank po vsem svetu: mi gotovo nismo imeli delavskega naboja, bili smo študentje, ki nam je šlo bolj za punce in zabavo kot za revolucijo.
Je danes torej čas spet goden za pristen angleški pank, ki bi govoril s stališča sodobnega proletariata – prekercev?Novi Pistolsi bi seveda prišli prav. A glasbeni industriji je uspelo doseči, da je angažma postal povsem démodé, takoj se ga devalvira, zbanalizira, naredi iz njega pop ali pa se mu sploh ne da možnosti. Poleg tega so danes vsi navajeni na vrhunsko produkcijo. Pankrti smo sicer imeli vrhunske glasbenike, a naša produkcija je bila skromna. Danes ušesa sploh niso več navajena na surove zvoke, za uspeh je že v izhodišču potrebnega veliko denarja, da se zvok čim bolj izčisti in napolni. Tako da zvok garažne revolucije ne more več doseči veliko ljudi: še tako močno sporočilo ima lahko pesem, pa ne more postati množična zadeva.
Pank je lahko nagovarjal mlade v zelo različnih družbenih razmerah, danes so razmere globalne, glasba pa je povsem brez moči, da bi to prevladujoče vzdušje kritično zajela.Nirvana, ki ji je pomagal MTV, je bila verjetno zadnji bend, ki mu je uspelo z neko držo zasloveti na svetovni ravni. Dovolj je, da pogledamo MTV danes. Še vedno je sicer mogoče slišati zelo dober nov komad, a nima nobene zveze s politiko, dogajanjem v družbi. Ali pa je to zelo sublimirano zapakirano, da niti več ne slišiš sporočila.
Glasba torej več ne more sprožiti revolucij – če malce pretiravamo z besednjakom?Edini uporaben model je podoben tistemu pri nogometu. Najbolje, da si en res dober bend najde kakega arabskega sponzorja ali ruskega tajkuna, ki ga bo potem fural. Zdi se, da edino velik denar danes lahko naredi veliko zgodbo. In zakaj ne? Nekateri vedno želijo verjeti v spremembe in ideale, kar vidim na koncertih, ko igramo komade, ki so mogoče že »pase«, a ljudi še vedno dvignejo. Ta občutek je bil blazno močan v 60., se še potenciral v 70., v 80. letih pa se je že začel umirjati, ko se je začel »disko šturm«. Zato danes tri četrtine Slovenije posluša »zlata osemdeseta«, ko se ni nič več dogajalo.
V koga bi Pankrti danes uperili svojo jezo, če bi se spet dobili in delali glasbo?Rokenrol, ki ponuja rešitev, ni več rokenrol. Zato mi več ne snemamo. Vse nam je preveč jasno.
Med drugim to, da lahko od glasbe pri nas živijo le najbolj komercialni?Od muzike, ki sem jo delal s Pankrti, ne morem živeti, od muzike po Pankrtih pa lahko, če to dopolnjujem še s koncerti. To je enostavno posledica tega, da Pankrtov nikoli niso preveč vrteli po radiih. Ko sem začel delati s Sokoli, nas je zanimalo predvsem, ali lahko naredimo komad, ki bi tudi kaj nanesel.
Vam je uspelo odkriti recept?Komad, ki lahko postane radijska uspešnica, ne sme biti prehiter, preglasen in pregrob. Sicer pa ni omejitev.
Kritiki pravijo, da Sazas na osnovi radijske prisotnosti nesorazmerno veliko denarja razdeli med »največje«. Kako to vidite vi?Kolikor jaz vem, so se malim avtorjem v zadnjih letih nadomestila dvignila tudi do trikrat več kot velikim. Sicer pa mislim, da je Sazas ena redkih korektnih ustanov pri nas. In to ni kulturno ministrstvo. Tam pa mislim, da gre res za veliko zgodbo o razdelitvi denarja, o neživljenjskih privilegijih in totalni zapostavljenosti. Roka na primer. Ali zgodbo o tem, kako mimo vseh visokih državnih uradnikov izgubljamo jezik. Tako kot nam kleti zaliva voda, nam možgane angleščina. Neki nemški prijatelj, ki se je vozil k nam na morje, je rekel, da ob tem, ko je ves čas poslušal radio, nikakor ni mogel ugotoviti, kje je. Mogoče v Nevadi.